Wedge/-Anti, 2014

Z godbo Tuaregov in Tamaškov smo na teh valovih in v teh krajih dobro seznanjeni. Nenazadnje je album »Chatma« benda Tamikrest zasedel visoko sedmo mesto na lestvici najboljših lanskoletnih Tolp Bumov. Junake tokratne recenzije, bend Tinariwen, pa smo imeli srečo slišati na Drugi godbi že leta 2002, ko je bend komaj začenjal svojo uspešno mednarodno pot oziroma imel za seboj le prvenec »The Radio Tisdas Sessions«. Takrat so nastopili na istem večeru s francoskim bendom Lo'Jo, katerega člani so bend spoznali konec 90. let v Maliju ter jih na skupnih koncertih tudi prvi predstavili širšemu občinstvu.

Gotovo sta politično ozadje delovanja omenjenih in drugih tovrstnih zasedb ter nalepka »puščavski blues« pomagala pri širši uveljavitvi in prepoznavnosti tega takoj prepoznavnega idioma. Zibajoče se kitare, zamaknjeno petje, nenehni hipnotični groove in omamna psihedelija teh bendov tako že dolgo niso več nobena eksotika, tudi v Združenih državah Amerike ne, kamor so se Tinariwen odpravili posneti zadnji album »Emmaar«. Konec koncev so na nekaj prejšnjih albumih gostovali nekateri izmed vodilnih ameriških alter-rock izvajalcev in tudi na tem albumu slišimo nekaj gostov.

Čeprav bi bila izbira ameriške, natančneje kalifornijske puščave Joshua Tree kot mesta ustvarjanja in snemanja albuma za zahodnjaške glasbenike tudi stvar mitologije, ki jo s sabo nosi ta kraj, je bila ta izbira za Tinariwen sad krute politične realnosti. V ameriško puščavo so namreč prišli zato, ker so domače politične razmere v Maliju preveč nestabilne … A kljub snemanju na tujem ozemlju so si afriški muzičisti ustvarili domačno okolje. Kot beremo v spremljevalnih besedilih, so v puščavi, ki je svojevrsten emblem vesoljskega rocka in psihedeličnega folka, v neki veliki stavbi ustvarili studio, in sicer v eni veliki sobi brez pregrad.

»Želeli smo nekaj, kar bi zvenelo naravno in živo,« pravijo. Občutek spontanosti in domačnosti vsekakor preveva novi, v pičlih treh tednih posneti album, ki se nam je ob prvem poslušanju sicer zdel dober, ampak nikakor ne v istem rangu kot starejši izdelki zasedbe. Seveda smo se zmotili. Kot marsikatera njihova plošča, denimo prejšnja akustična, z grammyjem ovenčana »Tassili«, terja glasba Tinariwen več poslušanj in poglobljeno prepuščanje zvočnemu toku.

Če smo na istem mestu ob ocenjevanju omenjenega prejšnjega albuma zapisali, da bosta naslanjanje na akustična glasbila in posledično manj na groovu temelječa godba morda pomenili novo pot za zasedbo, nas je že začetek novega albuma prepričal, da smo se zmotili. »Emmaar« pač krasijo vse tiste zvočne dobrote in posebnosti, zaradi katerih smo vzljubili Tinariwen. Električni in naelektren večkitarski ritem, katerega osrčje se ves čas premika iz središča k obrobju, sugestivno in zadeto petje, še zlasti zamaknjeni večglasni pripevi, občutek počasnega, zasanjanega jezdenja in zibanja, zaradi katerega imaš občutek, da vsak komad traja vsaj pol ure, pa čeprav so, nasprotno, dolgi »klasičnih« štiri do pet minut.

Tinariwen so vedno bili kolektiv glasbenikov, saj so se ob trdnem jedru članov ostali člani dostikrat zamenjali. Tako v bendu zdaj špilajo mlajši glasbeniki, ki so početje benda občudovali še kot najstniki. Zato bendu najbrž ne predstavlja problem sodelovanje z drugimi, v našem primeru ameriškimi glasbeniki. Saj niso ne prvi ne zadnji Afričani, ki to počnejo, ampak hočemo izpostaviti, da ostajajo doneski gostov na ravni obrobnih okraskov, barvanj ali pa uvodne poetične intonacije, kot je to storil pesnik Saul Williams v uvodnem komadu z albuma.

Morda je najbolje, da vzdušje s snemanja povzamemo po najbolj razvpitem gostu na albumu, kitaristu Red Hot Chili Peppersov, Joshu Klinghofferju, ki gostuje v dveh zadetih komadih, uvodnem »Toumast Tincha« ter »Timadrit in Sahara«. Kitarist razvpitega benda poudarja, da bi se mu zdelo čudno, ko bi slišal, da nek losangeleški belec igra z Afričani, ko pa so povabili njega, je bil kajpak zelo počaščen in pograbil priložnost. Takole pa opisuje način snemanja: »Kar sedeli smo tam okrog in začeli igrati komad. Pojma nisem imel, kaj počnem. Pesmi nisem poznal, tudi nisem vedel, ali jo oni poznajo. Samo pokimali bi z glavo in jaz bi se pridružil.«

Godba Tinariwen ostaja torej trdno zasidrana v domačem in domačnem okolju – pa čeprav se ta obrabljena fraza najbrž čudno sliši, ko vendar vemo, da govorimo o puščavi, v kateri se najbrž ne da trdno zasidrati … Kultni argentinski pisatelj Jorge Luis Borges, ki je občudoval labirinte, je puščavo – poleg knjige, mimogrede – štel med labirinte, natančneje za enega najgroznejših labirintov, kar jih je. Ob drugi priložnosti je Borges pripovedoval, kako je bil nekoč v Sahari, se sklonil, zagrabil pest peska in ga spustil v zrak ter ob tem pomislil: »Spreminjam svet.«

Tako nekako doživljamo glasbo Tinariwen z novega albuma. Čeprav se nekatere teme zdijo podobne druga drugi, kot so na prvi pogled tudi peščene sipine, nam večkratno poslušanje razkriva drobne odbleske in rise, nenehne premene tako na površju, kot pod njim. In čeprav je muzika – kajpak spet na prvi posluh – precej premočrtna, skriva v sebi številne vrtince in stranpoti, v katerih se je lažje izgubiti kot še v tako zapletenem labirintu. Pa ne le, da se v tej glasbi zlahka izgubimo, ampak si to nadvse želimo … in kaj več naj si človek od glasbe sploh lahko želi!