Tirzah: Devotion

Tirzah: Devotion

Oddaja
17. 9. 2018 - 19:00

Domino, 2018

 

Zvestoba, privrženost, predanost, navezanost, pobožnost in oboževanje … Danes je na vrsti Tirzah in na vrsti je ljubezen. V ponedeljek si vsi ljudje zaslužimo ljubezen, tudi vi, dragi poslušalci Radia Študent.

Z vso predanostjo vam torej predstavljamo debitantski album 30-letne južnolondonske vokalistke in pesmopiske Tirzah Mastin, preprosto imenovan Devotion. Kot varovanka založbe Greco-Roman se je Tirzah skozi sodelovanja s čudaško, izjemno glasbenico, skladateljico in producentko Mico Levi, med drugim nominiranko za glasbenega oskarja, umestila v milje eksperimentalno navdahnjenih in artistično usmerjenih krogov londonskih pop ustvarjalcev in ustvarjalk. Denimo v družbo na albumu tudi prisotnega Cobyja Seya, pa tudi Deana Blunta, Inge Copeland, Gaike in ne nazadnje tudi Kinga Krula. Njeno nekonvencionalno pop izrazje pa lahko primerjamo tudi z nedavnimi glasbenimi poizkusi Yvesa Tumorja, ki v svoji ekstravagantni poetiki spaja tako večno željo po novem kot tudi željo po pisanju pop hitov.

Sorodne tendence najdemo tudi pri Tirzah in Mici Levi, ki se tudi tokrat podpisuje kot avtorica glasbenih podlag. V njunem primeru gre za glasbeno klasično izobraženi ustvarjalki, ki sta se osebno in kreativno povezali v najstniških letih, v času šolanja na Purcell School for Young Musicians v Watfordu. Prvi širši odmev na londonski sceni in spletu je njuno sodelovanje doseglo pred dobrimi štirimi leti z EP-jema I'm Not Dancing in No Romance, na katerih najdemo Micine redukcionistične interpretacije takrat aktualnih londonskih klubskih smernic in Tirzahine značilno odsotne in blagozvočne vokalne ornamente.

Recept tudi na albumu Devotion ostaja nespremenjen. S to razliko, da so sicer nekoliko bolj sofisticirano zasnovane Micine produkcije tokrat stisnjene zgolj na nujne zvočne gradnike, med katerimi prednjačijo repetitivni klavirski motivi in občasni vložki kitar. Instrumentalno je Devotion nekakšna posredna redukcija in emulacija klasičnih soul oziroma R&B balad, prirejena za estetske preference sodobnega poslušalstva. Danes se bolj kot ubrane orkestralne ornamentacije in baročno dodelani aranžmaji poslušalca dotaknejo človeške in tehnične napake, torej odstopanja od vselej pričakovane sterilnosti pop hitov. Micine produkcije še zdaleč ne dosegajo industrijsko zapovedane spoliranosti, frekvenčne kompresije in aranžmajske polnosti, ki pritičejo radijskim uspešnicam. Na prvi posluh se zdi, da gre kvečjemu za okruške napol zamišljenih, četudi na koncu celovito izraženih idej. Skladbe so zgrajene okoli repetitivnih zvočnih zank, ki same kot zvočni fragmenti estetsko ne nudijo ničesar. V svoji nepravilnosti pa ob spojitvi s Tirzahinimi prav tako nepopolnimi vokalnimi vložki skupaj ustvarijo svojevrstno ljubko in nežno atmosfero, ki te pač mora raznežiti.

Devotion ne obljublja nič več, kot implicira sam naslov. Je nabirka minimalističnih, spevnih, ravno dovolj nevsakdanjih r&b pop štiklov z nadvse preprosto ljubezensko liriko. V tem smislu se zdijo Tirzahini verzi, ob dejstvu, da jih pevka šteje trideset, včasih skoraj najstniško naivni in na prvo žogo. Tako ne gre iskati nekih citiranja vrednih verzov in globlje sporočilnosti. Pa vendar se njeno mestoma nepričakovano verziranje, lomljenje sklonov, na pol govorjeno, včasih skorajda momljano petje, hitro zapomnljivi hooki in celo raba autotuna zdijo nadvse nepremišljeni in pristni v svoji improvizirani nedodelanosti. Tirzahina lirična neeksplicitnost, ljubim te - ne ljubim te dinamika, pa pri sodobnem ušesu bržkone doseže več, kot bi tisoč najlepših pridevnikov in druga pesniška sredstva.

Na eni strani se tako njena intimistična, apolitična pozicija nasproti bombastičnosti in megalomanskosti, v zadnjih letih pa tudi, vsaj v medijih, glasno deklarirani feministični agendi uveljavljenih pop zvezdnic zdi kot pristen izraz neke drugačne, manjkrat izpostavljene pozicije ženskih ustvarjalk. Obenem pa je tu dejstvo, da je Domino relativno velika založba z bržkone precej usmerjenim PR-om. In dejstvo, da je bila Tirzah ob izdaji debija tako na Pitchforku kot v Guardianu takoj deležna precejšnjega medijskega prostora, govori o drugi strani kovanca. Predvsem v smislu, da njena preprosta poetika in Micine asketske glasbene podlage ušes poslušalstva niso dosegle v nekem vakuumu, pač pa gre za bržkone dobro zasnovano promocijsko strategijo. Podobno zgodbo lahko namreč opazujemo pri še enih založbinih varovancih, zasedbi Superorganism.

Devotion tako vsekakor predstavlja soliden in prisrčen album ravno dovolj konvencionalno nekonvencionalnih pop viž. Bolj kot estetska vrednost v ospredje stopa njegova ljubezensko-razpoloženjska narava. Na njem ni skladbe, ki bi se recenzenta resnično dotaknila; obenem se ob enotnem, celo večkratnem zaporednem poslušanju albuma poslušalec kot da ujame v njegove niti sladke melanholije. In malo si žalosten, ker bodo kmalu tu jesen in zamegljena nedeljska jutra. In malo si srečen, ker bodo kmalu tu jesen in zamegljena nedeljska jutra.  

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.