12. 2. 2015 – 19.00

TITLE FIGHT: Hyperview

Vir: Naslovnica

Anti-, 2015

 

Pred sabo imamo tretjo dolgometražno izdajo v indie punk vodah precej priljubljenega ameriškega kvarteta, Title Fight. Pensilvanski bend, spočet daljnega leta 2003, ko sta dvojčka Ned in Ben Russin, torej basist in vokalist ter bobnar, štela komaj trinajst let, si je z vztrajnim koncertiranjem, najprej na lokalni, kmalu tudi na nacionalni in globalni sceni, počasi gradil bazo oboževalcev. Četudi so Title Fight nastopali ob boku v Ameriki popularnih bendov kova New Found Glory, Balance and Composure, H2O in Rise Against, se njihov zvok niti na prvencu niti na sledečem Floral Green ni kontaminiral, temveč konsistentno ohranjal udarnost in izpovednost melodičnega, čustveno nabitega hardcora in (post) punk rocka v slogu benda Jawbreaker in drugih, lahko bi rekli emo punk izvajalcev ameriške celine.

Z albumom Hyperview so fantje krenili premešati karte. Mladostniški zanos in energija, za katera so kot sredstvo izražanja uporabljali hitre ritmike in bolj ali manj kričeče vokale, značilne za melodičen hardcore, sta stopila v ozadje. Na novo odprt prostor je zasedla introvertirano kontemplativna različica emo punka, ki ji fantje pod vplivom različnih bendov – najbrž gre izpostaviti legendarne My Bloody Valentine - dodajajo prvine shoegaza in alternativnega rocka devetdesetih let. V ospredje, pravzaprav v ozadje stopajo zapacani odreveneli vokali, ki s sprocesiranimi melodijami dveh kitar ustvarjajo melanholično sozvočje. Ne moremo trditi, da gre za presenetljiv, nenakazan obrat, saj smo lahko že na predhodniku Floral Green prisluhnili bolj zamazanim in zasanjanim skladbam, v katerih je »dilejan« vokal prednost prepuščal instrumentalnemu grajenju atmosfere. Z aktualnim dolgometražcem se Title Fight z izjemo dveh ali treh pesmi skoraj popolnoma distancirajo od njihovih zgodnjih let in predstavljajo svoj tematsko in zvočno najbolj zrel izdelek. Kar še ne pomeni, da je Hyperview tudi njihova najboljša plata.

Naj gre za prisvajanje značilnosti muzik, ki so jim ljube, ali za sledenje aktualnim indie smernicam, ki nekako nakazujejo vračanje h karakteristikam glasbene estetike poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let, torej shoegaza, grunga in morda alternativnega rocka, Title Fight v svojih intencah niso dovolj temeljiti, da bi Hyperview predstavljal presežek, ki smo ga pričakovali. Bo že res, da se ob večkratnem poslušanju album, za katerega je značilna pogostejša uporaba kitarskih efektov, ki dosegajo otožno sladke melodike, in momljajoče, neizrazito predajanje vokalov kitarista Jamieja Rhodena in basista Neda Russina, udomači v naših ušesih in nas njegova sanjava zadržana atmosfera prevzame. Nikakor se ni mogoče znebiti občutka, da je bend za album izbral temo oziroma motiv, pri katerem mu ni uspelo izrabiti, ali še raje izpostaviti, vseh potencialnih perspektiv. Prav nasprotno, saj se ob poslušanju porodi občutek, da vseh deset pesmi premleva štiri do pet pretežno melanholičnih akordnih kombinacij, ki na neki točki izpadejo preveč monotone in zato razblinijo grajeno atmosfero. Težko rečemo, ali gre za pomanjkanje bolj sofisticiranih glasbenih prijemov, manko inspiracije ali morebiti za zavedno zastavljeno zvočno podobo. Z lahkoto pa trdimo, da kljub obetavno zastavljenemu razvoju za zdaj Title Fight s svojo fuzijo še ne uspevajo ustvarjati presežne vrednosti.      

Kljub temu lahko brez zadržkov zapišemo, da je med deseterico pesmi moč najti vsaj polovico takšnih, ki uspešno krmarijo med zvoki emocionalnega punka, shoegaza in alternativnega rocka. Mednje zagotovo sodita singla Chlorine in Rose of Sharon. Prav ta sta pričakovanja izstrelila med zvezde, žal pa se je na koncu izkazalo, da sta singla preprosto tudi najboljši pesmi albuma. Morda je temu razlog njuna, v primerjavi z drugimi pesmimi, večja dinamičnost in izpiljenost, morda njun prevevajoči duh, ki spominja na zvoke The Cure. Mesto med boljšimi predstavnicami albuma si zaslužijo tudi eksistencialistična Hypernight, romantična refleksija Your Pain is Mine Now in sladka postpunkerska mizantropija Liar's Love. V nasprotju z omenjenimi skladbami preostanek albuma Hyperview izpade medlo, nedodelano in nepremišljeno repetitivno. Tako uvertura Murder Your Memory, ki bi kvečjemu spadala nekje na sredino, kot zaključna New Vision na svojih položajih delujeta antiklimaktično. Nasploh gre albumu očitat premajhno linearnost v smislu koherentno zapakiranega izdelka, ki v svoji kronologiji predstavi nek širši kontekst in ki zato ni zgolj izkupiček desetih skladb.

Relativnemu razočaranju navkljub gre recenzijo končati s pozitivnimi besedami. Tudi z albumom Hyperview Title Fight ostajajo bend vreden pozornosti. Sploh bi tistim, ki imajo radi bolj melodične variacije punk rocka in še niso seznanjeni z njihovo diskografijo, toplo priporočil njihov prvenec Shed. Za prihodnost si obetamo nadaljnjo, upajmo, da bolj razgibano spajanje njihovega čustveno obarvanega zvoka z drugimi, novimi, starimi ali morebiti šele prihajajočimi glasbami.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.