Kontra-Musik, 2016

Švedski producent Andreas Tilliander je na svojo javnosti znano glasbeno pot resneje mahnil leta 2000, ko je pod imenom Mokira pri nemški založbi Raster-Noton izdal album Clickhop, s katerim se je zapisal med avtorje, ki so ključno prispevali k razvoju clicks & cuts žanra. Sicer je Tilliander do danes pod več imeni in pri več založbah izdal kar nekaj precej raznovrstnih stvaritev, večinoma zasidranih nekje v širših poljih techna in drona. Med založbami, pri katerih je izdajal, velja poleg Raster-Notona zagotovo omeniti še Mille Plateaux, danes neaktivno izpostavo, ki nosi ime po konceptu francoskega filozofa Gillesa Deleusea, in je prepoznana po konstitutivni vlogi ob vzpostavitvi in uveljavitvi družine glitcherskih žanrov.

Po letu 2010 je Tilliander obudil še en alter ego, TM404, s katerim se je samovoljno podredil sponam Rolandovega monopola v svetu ritem mašin, saj je strasten zbiralec kosov in lastnik obsežne zbirke naprav tega proizvajalca. Poleg nekaj kratkometražnih izdaj, ustvarjenih izključno na Rolandovi mašineriji, je v tej isti maniri pred tremi leti za švedsko založbo Kontra-Musik izdal tudi raziskujoč in zadubirano umirjen, pa vendar z nežno verzijo acida (žanra, neločljivo povezanega prav z Rolandovim TB-303) ozaljšan album, naslovljen preprosto TM404. V aktualnem letu pa je Tilliander pod istim imenom, pri isti založbi in na isti mašineriji ustvaril album Acidub, na katerem je - kot nazorno razodeva naslov izdaje - še resneje pobratil acid in dub.

Zahvaljujoč poskočnejšemu tempu že prvi posluh razkrije, da se Acidub za razliko od svojega predhodnika seli tudi na plesišče. Kljub temu pa mu ne gre pripisati kake hujše razigranosti, Tilliander pač ostaja zvest pregovorno temačnejšim in resnejšim severnjaškim sferam. Edini očitnejši odklon na albumu predstavlja komad Treso, ki s svojo izrazitejšo toplino boža ušesa bolj kot preostanek albuma in ne dreza toliko v neraziskane globočine duše. Album Acidub odpre komad Alinge s pritajeno ritmično linijo in izpostavljenim acid zavijanjem, v zadnji minuti pa vpelje še vse očitneje slišno »kakor da« obredno petje, s katerim napove kdaj bolj kdaj manj poudarjeno mistično noto celotne plošče.

Drugi komad Sapto podobno kot uvodni še ostaja v bolj melanholično zasanjani domeni, Pade pa že pogumneje zahara v tehnažne vode acida. Sledeči Muton Mantra je slišati predvsem kakor fiziološka posledica svojega predhodnika - kakor osebek, ki je odtaval s techno zabave v svet nepotrebne sistematične urejenosti, kar pač neizbežno povzroči še večje število vprašanj, ki se ciklično vračajo, ne da bi bila kdaj odgovorjena. Situacijo nato reši prej omenjeni Treso, najbolj človeško zveneč kos muzike na plošči. Zaključni MC202 Quartet nato elemente človeškosti spet postavi pod vprašaj in za zaključek albuma ustvari pravo post-apokaliptično sceno - opredelitev, ali je to pozitivno ali negativno, naj bo pač prepuščena presoji vsakega posameznika.

Čeprav je na albumu enajst medsebojno precej raznolikih skladb, so si te precej sorodne po dramaturgiji. V večini zanimivejši posluh ponujajo njihove druge polovice - kakor da bi Tilliander do sredine komada predvsem nabiral »surovine«, s katerimi se šele nato začne poigravati. Acidub je resda večinoma plesen, a kljub temu atmosferičen izdelek, ki pa bo površnemu poslušalcu kaj hitro slišati nerazgibano in pretirano temelječ na repeticiji. Kot večina acid stvaritev pa s seboj prinaša kdaj tudi že kar neusmiljen izziv vzdržljivosti tako za duha kot telo, a ta je na Acidubu vendarle izdatno ublažen z učinkom zadubirane oblazinjenosti.