Bleak Environment, 2016

Tokrat v Tolpi Bumov obravnavamo Tollund Men, okulten projekt posameznika, ki prihaja iz ZDA. Autoerotik je album, ki je v omejeni kasetni nakladi izšel za Bleak Environment, naklada pa je bila nesramno omejena na pičlih 200 kaset in je bila v parih dnevih razprodana. Sodeč po trendu založbe in avtorjev, ponatisa v bližnji prihodnosti ne bo.

Za Tollund Men, ki v živo sicer nastopa kot dvojec, stoji Neal Samples, ki material v celoti sam aranžira, posname ter producira. Prvo demo kaseto je izdal leta 2011, nato pa nadaljeval z rednimi kasetnimi EP-ji. Edina izjema je EP Door, ki je bil izdan kot sedem inčna plošča. Po seriji EP kaset in kompilaciji se tokrat torej prvič soočamo s Tollund Men v formatu celovečernega albuma. Zanj je, kot za večino njegovih izdaj, poskrbela prav založba Bleak Environment, ki ima v svojem katalogu precej obskurnega black metala, kot sta na primer pravljični black metalec Nuit Noire in trio Stillborn Fawn.

Tollund Men na albumu Autoerotik nadaljuje s stilom, ki ga je razvil že skozi predhodne izdaje. Spogleduje se predvsem z darkwaveom in post punkom najtemnejše forme. Na Autoerotik pa je uporabil naslednje inštrumente: bas kitaro, sinth Yamaha CS1-X, sinth/ritem mašino Korg EMX-1, sampler E-mu Proteus3 World in ogromno efektov.

Skladbe na plati so vse narejene po podobnem kopitu. V večini primerov osnovo za posamičen komad na plošči predstavlja en sam ritem. Vokal je manipuliran z efekti, zato lažje kot o petju govorimo o nekakšnem recitiranju. Synth linije se ponavljajo ter ustvarjajo tipično začarano atmosfero. Na trenutke so celo izven ritma in takrat so hrupne ter moteče. S takšnimi potezami Tollund Men  vzbuja nelagodje. Bas linije se na plošči pojavijo le tu in tam, a takrat odigrajo ključno vlogo, najbolj namreč izstopijo iz celote zvočne slike. Tiste skladbe, v katerih zaslišimo bas kitaro, se hkrati še najbolj približajo post punku. Nekateri komadi so bolj udarni, drugi spet bolj umirjeni ter gradijo na odtujenosti oziroma delujejo hipnotično.

Na plošči prevladujeta skromnost in minimalizem, kljub tovrstni omejenosti pa ji uspe ustvariti močno energijo, ki v poslušalcu Zadeva deluje v celoti depresivno in preveva jo melanholija, kot da smo v zaprti sobi polni duhov. To ni glasba za vsak dan. A naj vas to ne odvrne od uživanja Tollund Men - tovrstni „slabi“ občutki so namreč nekaj normalnega, nekaj, kar je, prej kot odvračati, v prvi vrsti treba spoštovati in ceniti. S takšno glasbo občutke oskrbujemo s še več pomena, v lastno žalost se lahko poglobimo in jo raziščemo. Kot pravi najboljši kantavtor vseh časov Townes Van Zandt - žalost in samota sta  dragoceni stvari.