Blue Note, 2021

Prišel je čas za slovo, za zadnji ples izza bobnov in pod taktirko velikega mojstra. Skoraj točno eno leto po smrti se je Tony Oladipo Allen – eden najvplivnejših bobnarjev vseh časov – podpisal pod svojo petindvajseto avtorsko ploščo v več kot šestdesetletni karieri. V njej je kot glasbenik sodeloval pri vsaj 200 drugih naslovih, bil del nekaterih najbolj vplivnih, najbolj pretresljivih in najbolj ganljivih glasbenih gibanj ter sporočil v človeški zgodovini ... in ni konec, nikoli ne bo konec, kot je neskončen ritem, v katerega je bil rojen, kot so neskončni vzorci, ki jih je igral, kot je večna glasba, ki jo je gojil vse življenje in ki živi tudi po tem, ko Tony ne živi več. 

Kljub temu nas Allen pozdravi v preludiju v ploščo There Is No End, ki je v začetku maja izšla pri Blue Note. In od nas se poslovi v njenem sklepu, ob misli, da ne ve, kdaj nehati – igrati, raziskovati, se izražati. In tudi tokrat, kot že tolikokrat poprej, njegov izraz prinaša most med novim in starim, med tradicijo in modernostjo. V sami glasbeni zasnovi albuma se je Allen povezal s preizkušenima sodelavcema; na eni strani se mu je za bobni, sintetizatorji ter s klaviaturami pridružil multiinstrumentalist Vincent Taeger, s katerim je Allen že sodeloval na izbranih ploščah v preteklem desetletju, denimo v času dela z Damonom Albarnom. Na drugi strani je nad produkcijo bdel Eric Trosset, ta pa se Allenu kot producent periodično pridružuje že od začetka tega tisočletja in superprojekta Psyco On Da Bus, pri katerem je Allen svoj afrofunk že vzgojil močno v smeri modernega, sodobnega glasbenega izraza, pod jasnim vtisom elektronike, rapa in drugih modernih žanrov, ki ob močnem afrobeatovskem značaju krojijo tudi zvočno podobo nocoj poslušanega albuma There Is No End. 

Trosset in Taeger sta razvoj plošče po Allenovi smrti aprila lani tudi nadaljevala in dokončala prav zares inovativne raperske, trapovske, na momente celo novo-afrobeats zveneče podlage, prežete z Allenovim nepozabljivim grooveom, ki se plete s poskočnimi bas linijami, vanje pa poleg sintetizatorskega milozvočja na momente zarežejo tudi ostrejše, drznejše pustolovske komponente in prijemi. Tako plošča instrumentalno gotovo ne razočara ter ob nekoliko sredinskem splošnem vtisu pokima tudi zahtevnejšim uhljem.

Zasnovo plošče, predvsem pa njeno sporočilo, dopolnjujejo in zaokrožajo na njej gostujoči vokalisti. Allen je želel ustvariti rapersko plato s cvetoberom preizkušenih in novih, a vsekakor posebnih raperskih imen z vsega sveta, jim pripraviti inovativne podlage in iz njih izvabiti reprezentativne verze. V enajstih skladbah se tako zvrstijo pripovedi raperk in raperjev z vseh vetrov, z različnimi zgodbami, a vendarle prekrivajočimi se poantami. Pečata panafriškega izročila, boja proti diskriminaciji temnopoltih, neenakosti in nepravicam ne zamejijo niti oceani – Dannyja Browna, Zelooperza ali denimo Marlowa na eni strani Atlantika pestijo podobne tegobe kot Sampo The Great, Lavo La Rue, Skepto, Bena Okrija na drugi, vzporednice z delom in glasbo, ki ju je šest desetletij ustvarjal Tony Allen, pa se torej ponujajo kar same. Tudi tu ni konca, menjajo se zgolj pričevalci.

Plošča There Is No End ne bo šteta med vršace najbolj cenjenih posthumnih albumov velikanov glasbe 20. stoletja, pa vendar jo ob nespornem glasbenem mojstrstvu odlikuje Allenova največja vrlina po koncu zlate dobe afrobeata – odprtomiselnost v novem glasbenem kreiranju, ki preči žanrske meje, povezuje med seboj sorodne, a vendar navidez nezdružljive glasbene svetove ter jim s tem daje predvsem zgled, obenem pa postreže z zanimivimi trenutki in relevantno družbenokritičnostjo. Ne prvič – Allen je ob svoji očitni, prelomni zapuščini v afrobeatu pod svoj protektorat med drugim spravil že elektroniko in neosoul iz prvega desetletja 21. stoletja, svojo muziko pa je dobro desetletje kasneje spajal z mehansko afrofuturistično utopijo techno maga Jeffa Millsa in še zdaj, po smrti, nadaljuje z izleti v hip-hop ter mladini zopet kaže pot. Tony Allen živi večno.