Green Cookie Records, 2022

Tony Malacara je v glasbenem podzemlju garažnega rock’n’rolla aktiven že dobrih 10 let. Poleg igranja v različnih zasedbah na največjih festivalih, namenjenih šestdesetim letom prejšnjega stoletja, si je oder delil tudi z Ronnie Spector in Rokyjem Ericsonom. Sedaj prvič stopa na samosvojo pot, ki jo je ovekovečil z istoimenskim prvencem Tony Malacara.

Nadvse specifičen album nas lahko, odvisno od naših pričakovanj, razočara ali popolnoma pozitivno preseneti. Recenzentka se je že v več besedilih spraševala, ali nam lahko klasičen rock’n’roll s preverjenimi recepti sploh še ponudi kaj novega, kar bi predstavljajo izziv tudi za refleksijo in posledično poslušanje. Sicer ne moremo trditi, da gre pri plati Tony Malacara za klasičen rock’n’roll, lahko pa trdimo, da gre za glasbeni izziv v rock’n’rollu. Res je, da Tony izhaja iz klasike garažnega podzemlja 60. let, a je v svojem izdelku zmešal različne vplive celotne glasbene krajine iz omenjenega desetletja. Tako lahko na plošči slišimo elemente kantavtorstva, močne psihedelije, garaže, klasičnega rock’n’rolla, mestoma glasba spomni celo na začetke ustvarjanja skupine Brian Jonestown Massacre. 

Zaradi navideznega kaosa različnih žanrov nas lahko nekatere pesmi presenetijo s količino glasbenih podatkov, ki za tovrstne žanre niso popolnoma običajni. Tako prej zahtevajo koncentracijo poslušanja, ki je potrebna za kak zahtevnejši žanr. V skladbi Ghostly Shadows, na primer, ritmična gneča preskakuje iz surferskih v psihedelične, pankovske in skoraj crampovske ritme. Kakega poslušalca bi to zmotilo, a recenzentka to nedvomno razume kot prednost albuma. Tako nas namreč ohranja popolnoma osredotočene in nas v trenutku, ko se udomačimo v psihedeličnem svetu glasbenika, znova preseneti in nam pokaže, da to ni še ena predvidljiva poslušalska izkušnja. 

Tonyjeva glasba gradi most med realnim in nadrealnim svetom; poslušalcu se zazdi, da stopa v magično krajino, na trenutke celo v medprostor magičnih bitij, kot so vilinci in škratje, o katerih naj bi metaforično tudi prepeval v pesmi Harmony Grove. Res harmonično glasbeno popotovanje so poleg Tonyja ustvarili še Tony Russo, sicer Malacarov otroški prijatelj, na bobnih ju spremlja Shane Graham, producent Joel Jerome pa je albumu dodal specifično, če hočete, fantazijsko podobo. 

Poleg že omenjenih glasbenih referenc ne moremo spregledati fascinantnega dejstva, da dramaturgija in zgodba albuma spominjata na zimzeleno klasiko zasedbe Pink Floyd, Dark Side of the Moon. Na obeh ploščah lahko slišimo psihedelične zvoke v zgodbi, vsaka njuna skladba pa je dramaturško skrbno premišljena. Začetna zvočna gneča čaka na pravšnjih mestih, zaradi česar ne zmoti poslušalčevega fokusa, kar je v psihedelično zasanjanih žanrih vedno zaželjena, a morda težje izvedena prvina, zato si zasluži posebno pohvalo.

Če se vrnemo k začetni tezi, da nas album, odvisno od naših pričakovanj, popolnoma pozitivno preseneti ali pusti na cedilu, se izpolni pričakovanje klasične, preverjene garažno rock’n’rollerske formule. Ta se porazgubi v primernih segmentih izdaje in spelje popolnoma inovativno in suvereno linijo. Plošča Tony Malacara ni pretirano spevna, skladbe tudi ne ostanejo v ušesih, zagotovo pa v poslušalcu vzbudijo hipnotični občutek. Priporočamo za dober trip.