Music From Memory, 2024

Uganka se pojavi, ko ne vemo, kam umestiti in v kakšno okolje postaviti določeno glasbo. Zagonetka nima nujno negativnega predznaka, lahko vzbuja sladke občutke ugibanja in ponuja možnost razmišljanja o isti stvari v čim več različnih okoljih. To lahko prinese prepoznavanje prav tako različnih kvalitet na prvi posluh enolične melodične konstrukcije. V tokratnem recenzentskem terminu govorimo o glasbi, za katero ne moremo uganiti, kam spada in kako bi jo pravzaprav poslušali oziroma konzumirali. Govorimo o albumu Total Blue, prvencu zasedbe z istim imenom – Total Blue, ki je julija letos izšel pri nizozemski založbi Music From Memory. 

Total Blue je trio iz Los Angelesa, ki ga sestavljajo Nicky Benedek, Alex Talan in Anthony Calonico. Poleg ustvarjanja v tej simbiozi polje ustvarjanja glasbeniki širijo še na druga področja, v drug čas in prostor. Benedek ustvarja v Los Angelesu ali Tokiu, ukvarja se s produkcijo, didžejanjem, zvočnim dizajnom ter z brenkanjem na kitaro in igranjem sintetizatorjev. Talan je vpleten predvsem v filmsko ustvarjanje, večinoma kot skladatelj, producent in scenarist. Filmsko glasbo ustvarja tudi Calonico. Ne glede na svežino, ki jo album predstavlja, sodelovanje tria zagotovo ni novost. Razteza se namreč že deset let, toda ne uradno in ne pod imenom Total Blue. 

Trio je na prvencu izpostavil motive doseganja širše slike ter mešanja resničnega in imaginarnega. Cilj naj ne bi bil eskapizem, temveč širjenje lastne perspektive. Lahko rečemo, da jim je ta cilj tudi uspelo doseči. Atmosfera je od samega začetka izrazito igriva. Večinoma temelji na elektronsko sproduciranih zvokih, ki se vklopijo v fuzijo z nežnimi tolkali. Na samemu začetku se tako reproducira melodija, ki spominja na gibanje vode, večinoma ustvarjena v subtilnem spogledovanju kitare z digitalnimi sinti. Asociacija na vodo prinese veliko otipljivih struktur in nežnih, toda hkrati močnih barv. 

Suvereno lahko rečemo, da se glavni adut albuma Total Blue skriva v številnih različnih melodijah, ki sicer kažejo na paradoksalne si atmosfere. Te trdno stojijo ena ob drugi in puščajo prostor za doživljanje le ene ali dveh ... To vidimo denimo v drugem komadu Corsair, podoben vzorec se bolj ali manj pojavi tudi kasneje na albumu. Zgodba se odpre dominantno, vodi jo temperamenten in glasen ples. Hitro kot kača zaplava čez komad glavni sint, ki se na trenutke sicer utopi v lastni subtilnosti, tako da včasih pozabimo, da sploh obstaja. Pozornost odplava proti drugim elementom, ki gradijo ritem. Ta narašča, a mu melodična kača vedno sledi in ga nekako tudi omehča, s čimer ušesu podari nič drugega kot popolno uživanje ob poslušanju. Pojavi se kot nežno gibljivi ritem v trenutku, ko je potrebna oddiha od dominantno gibljivih tonov. Njena glavna karakteristika je premikanje skozi prostor in ne le obstoj v trenutku, kar je značilno za preostale inštrumente.

Total Blue diha še marsikatere značilnosti. Denimo poseganje v globine zvoka, skrivnostnost minimalnih ritmičnih razvojev in vdor v detajle tako japonskega ambienta kot tudi dub techna. Vse to šteje pri vprašanju z začetka recenzije. Total Blue je v osnovi ambientalen album z odtenki jazza, a ga je nemogoče postaviti v katerokoli od omenjenih zvrsti, še manj pa v kombinacijo.

Premislek ob glasbi tria ni vezan na posploševanje in nujno poseganje v že uveljavljene kotičke in predale glasbenih žanrov, temveč bolj na to, na kakšne festivale oziroma prizorišča lahko Total Blue sploh postavimo. Zvočne razsežnosti albuma gredo predaleč, da bi bil odgovor enostaven in enostranski, zato si lahko album zamislimo v različnih okoljih. Prvenec izpopolnjujeta subtilnost ter smisel za podrobnosti, teksture in barve. Trio je torej dosegel svoj cilj in poslušalcem ponudil album, ki ga lahko vsrkajo v precej različnih kontekstih, ambientih, načinih in pristopih in ga lahko tudi obravnavajo v različnih glasbeno-zgodovinskih diskurzih.