Les Disques Bongo Joe, 2018

Povsem modro – tako se glasi prevod imena novonastalega švicarskega tria Tout Bleu. To ime nam skoraj nič ne pove o zvočnih ali ideoloških usmeritvah samega benda. A ko pogledamo preteklosti, širino in aktivnost posameznih članov zasedbe, nam hitro postane jasno, da gre za še en zelo obetaven projekt švicarskih podtalnežev. Že dejstvo, da je njihov letošnji debitantski album izšel pri sveži in cenjeni ženevski založbi Les Disques Bongo Joe, pove veliko. Kot glavni pogon benda nastopa pevka in multiinstrumentalistka Simone Aubert, ki si je v preteklosti največ pozornosti prislužila z bendi Massicot in Hyperculte. Vendar tudi preostali člani tria Tout Bleu niso nič manj etablirani. Najbolj prisoten zvočni oblikovalec v bendu je elektrončkar pod psevdonimom POL, katerega glasbena pot se je od zgodnjih devetdesetih let razvijala skozi različne kompozicijske prakse. Kot tretja članica tria Tout Bleu je tu še francoska violinistka Agathe Max, ki zaokroži končni izraz benda. Gre torej za skupek glasbenikov, ki so kljub rahli izoliranosti – izhajajo namreč s francosko govorečih področij – v preteklosti že večkrat potrdili svojo kvaliteto. Tokrat pa to izpostavijo na še en drugačen, samosvoj način.

Istoimenska plošča Tout Bleu na prvi pogled ne kaže sledi konceptualnega albuma, prej nam pusti vtis, da gre za nabor izbranih skladb. Na njej ne najdemo hitičev. Plošča pusti občutek hipne izvedbe, brez hudih premislekov, in v tem smislu zveni precej sveže. Glasbeniki se zanašajo na subtilna, a vseskozi prisotna zankanja, h katerim v veliki meri prispevajo vsi trije člani. Še močneje pa do izraza pridejo instrumentalna soliranja posameznih članov. Ne glede na to, ali se omejimo na občasne orkestrsko zveneče segmente na violini ali na slojenje sintetizatorskih segmentov, na albumu slišimo izvrstne glasbenike, ki ploščo premišljeno bogatijo in kot taki delujejo skoraj neodvisno od vokala pevke Simone Aubert. A brez dvoma so napevi Aubert osrednja prepoznavna lastnost albuma. Zdi se, kot da pevka podaja tempo, njeno petje je daleč v ospredju, četudi nam ni vselej jasno, kaj želi povedati. Njeni napevi so čarobni, zadenejo nas, tudi v primerih, ko so izrazito modulirani. Aubert torej poda dejansko končno sliko albuma in je bržkone najbolj zaslužna za vzdušje, ki je skozi celoto izdaje mračno, odraža ustaljene napetosti, vsekakor pa odraža ključno noto albuma.

Zbrane kompozicije ustvarjalke Simone Aubert, ki jih je dokončno oblikovala z zasedbo Tout Bleu, na tokratnem istoimenskem albumu torej zablestijo v polni podobi. Navidez preprosti aranžmaji ne terjajo perfekcionizma, občasno partizanstvo izpade celo dobrodošlo. Tudi če poskusimo loviti pomanjkljivosti – recimo občasno vokalno fušanje ali enostavne in med seboj podobno zveneče instrumentalne vložke, takšne male nerodnosti nikakor ne zasenčijo splošne slike, ki jo poda album v celoti. Instrumenti uspešno ustvarijo vzdušje, kakršnega je verjetno želela podati tudi sama avtorica. Na plošči Tout Bleu se glasbeniki prepustijo raziskovanju, ne da bi odvečno okupirali zvočni prostor. Za marsikoga bi bila plošča lahko dolgočasna, a Tout Bleu enostavno ne želijo preveč komplicirati. Svoje spretno manevriranje s hrupnimi in zasičenimi zvočnimi vzorci so v preteklosti že dokazali. Tokrat si žogo le podajajo po igrišču.