TOVARIŠ STRMOGLAVLJEN: RAZGIBANKA

TOVARIŠ STRMOGLAVLJEN: RAZGIBANKA

Recenzija izdelka
15. 10. 2018 - 19.00

samozaložba/baza31snimke, 2018

 

V sencih bije, bije.
Sencà. Mrzla cev pištole.
10 ton.
V mojem srcu
polton v molu.
V moje pekoče možgane
rosi jesenski dež.
Sivo nebo joče.
10 ton žalosti.
Vse je zastonj.

(Srečko Kosovel; Polton v molu)

 

Tokratno Tolpo bumov začenjamo z verzi Kosovelove pesmi Polton v molu, ki jih je na novem albumu z veliko dozo okusa uglasbil Tovariš Strmoglavljen, krinka, pod katero se javno skriva, tudi iz Barka tone in bele plombe, Kraških solistov in drugih zasedb, vsem dobro znani Martin Ukmar. Ta, ki je pravzaprav v etru Radia Študent ena od najpogosteje slišanih in v pisanih pisnih virih  največkrat videnih zvezd stalnic, je spet zasanjano zasijala. Govori se o Razgibanki. O že deveti umetniški kreaciji plodnega ustvarjanja, dolgega samo nekaj več kot pol desetletja. Epoha, ki traja.

Prvi komad na novem početju Tovariša Strmoglavljenega nosi primerno simbolično ime - Spočetje! Brez njega ni ničesar, zato se spodobi, da nosi prvi med enakimi komadi Razgibanke tak naslov. Enakimi v smislu nediskriminatornosti, saj si komadi vendarle niso podobni kot jajce jajcu. Stvaritev multiinstrumentalnega tovariša Martina Ukmarja in multiinstrumentalne tovarišice Nastje Janžekovič je raznorazna, raznolika, ne bleda, temveč polnokrvna. Razgibana, kot pove že naslov albuma, na katerem si protagonista izmenično podajata mikrofon. Spočetje spremlja balanescujevo godenje violine in mili vilinski glas, s kakršnim so nas dolgo tega obdarovale že Miranda Sex Garden. Obred je že kar liturgično bogomilski. Iz orgona seva energija neskončnih možnosti. Občutje je seveda subjektivno, a na momente se zazdi, da se ves Kras, kamor je strmoglavil Tovariš, spreminja v Zabriskie Point, čez katerega ne brije ostra burja, pač pa pihlja prijeten floydovski vetrič, ki – ta del naj vegetarijanski poslušalci in bralci preskočijo – posuši meso Tovariša Strmoglavljenega in ga spremeni v čvrst, okusen in močno prekajen krautrockerski kraški zašinek, ki se odlično poda z – na tem mestu se vegetarijanski poslušalci in bralci spet vrnejo – dehtečim domačim zeljem, ki mu Nemci pravijo Kraut. Beseda, ki je hkrati britanska žaljivka za Nemce, se je prijela še nemških eksperimentalnih glasbenikov iz 60-ih in 70-ih let. Prav takšna – improvizirajoča, raziskovalna,  pulzirajoča in magična - je tudi Razgibanka, katere instrumentalne meditativne mantre segajo v tantrične višine. Ne le zaradi dialekta, pač pa tudi zaradi besedilnih domislic se ne moremo izogniti niti spominu na Ivana Volariča - Fea in Marka Breclja.

Kot že na Tovariševih prejšnjih stvaritvah, se tudi tu srečujemo z uglasbljenimi pesmimi avtorjevega najljubšega domačega, kraškega pesnika Srečka Kosovela, poleg njega pa sta dve pesmi še hommage lani preminuli irski pesnici Teri Murray. Ti sta akustična balada Street Life, ki je imela to čast, kot že mnogotere “ponarodele” pesmi Tovariša Strmoglavljenega, da je postala RŠ Hit Radia Študent, in YYYYY, v kateri je uvodni kitarsko-violinski melodični aranžma že kar U2-jevski, če ni réči to blasfemično. Verjetno gre le za naključje, saj so tudi extra-mega-super-porno-xxl zvezde glasbene industrije, pri katerih kljub vsemu ni vse za na odpad, tako kot pesnica Irci. Oblika črke Y sovpada z obliko bajalice, s katero Tovariš Strmoglavljen v sicer ne tako nojzičnem brkljanju, a vendarle podobnim tistim z EVOL-a njujorških legend Sonic Youth, išče skriti pomen besedila pesnice.

Melanholija, pa ne le v glasbi, pač pa tudi v besedilih, je bila že od nekdaj zaščitni znak opusa Tovariša Strmoglavljenega, in tudi tokrat se lahko naslajamo ob njeni sanjavosti. Hote ali nehote se v komadu Mesec sanjavo, v katerega nas ponesó minimalistično tamburiranje kraguljčkov in čričánje čričkov,  spomnimo še dveh velikih poetov, ki ju žal ni več med nami. Tomaža Pengova in Nico, ki ji svoj glas posodi tovarišica Nastja, ki je na Razgibanki, na kateri je v primerjavi s prejšnjimi stvaritvami vokal bolj v ospredju in ne tako zadušen, odpela večino komadov. »V šelestenju zardelega ruja se ljubijo pajčevine, niti puhaste sreče se raztezajo čez nas, mesečnike zahodnih obzorij.« Komad  predstavlja tudi previs albuma. Lahko bi rekli, da bo Razgibanka do tu širši javnosti Tovarišev najsprejemljivejši album, saj ni tako močno zvočno fragmentiran, pa tudi improvizacija, kozmičnost in folk elementi niso zastopani v takšni meri kot na prejšnjih albumih. Sateliti zla ječečega pridigarsko odmevnega vokala, ki tke groteskno sivo okolje Pere Ubu in zgodnjih Gastrbajtrs, in pa predvsem spontano narečna Oda wada pada, oda vodopadu, oda dežju, ne odkrivata tople vode in nas popeljeta nazaj v varno zavetje abstrakcije ter demokratične kakofonije instrumentov, kot smo tega pri Tovarišu že vajeni. A to še ni vse. Presenečenje, ne le albuma, temveč celotnega opusa Tovariša, se nam odkriva v plesno mamblitskem dvojčku My Call/Perceptions, v katerem velvet undergroundska violina iz ozadja reže in reži na stopnjevalno repeticijo, ter – samo v Perceptions, saj je My Call njegova ogolela kraška pokrajina oziroma instrumental - curtisovski vokal, ki je, kar je tudi velika noviteta Tovariša, angleški!

Kras je gol. Krivi so Benečani, ki so ga posekali za temelje, a vse se vrača, vse se plača, zato zdaj njihovi temelji trpijo pod težo turističnih klik in njih klikov. Danes je klik bog, vse od turizma do glasbe. Kras je še vedno gol, a ima nova oblačila krojača Tovariša Strmoglavljenega. Kras! Krasno! Tudi Rusi pravijo, da je rdeča krasnaja!

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.