Samozaložba, 2017

O Tovarišu Strmoglavljenem do zdaj vemo že nekaj reči: poznamo njegovo zgodovino zasedb in vemo, da zanj žanrska opredeljenost ni odločilna komponenta v glasbi. Poznamo posrečeno skovanko Nove čudne Slovenije, ki je že nekajkrat umestila njega in nekaj drugih neumestljivih osamelcev, le površno dojetih kot kantavtorjev, v nek globalen kontekst pristopa k muziciranju. A kolikor je skovanka opisna, postane v kontinuirani rabi tudi neuporabna kategorija in po šestih izdajah je verjetno pošteno nekega avtorja primerjati tudi z njim samim in ne le v razmerju do najdenih podobnikov. A če je v preteklosti kak kolega prepoznal določen nagib, ki je tovariša strmoglavil v to ali ono smer na podlagi kake zvočne najdbe, Nova razveza pomeni prej kontinuiteto, ki pretekle nagibe kvečjemu upošteva in vključi.

No, tako zelo neodločena cela reč vendarle ni. Nova razveza je tako zvočno kot inštrumentalno bogata in v tem primeru ji to daje neko zemeljsko, talno težo. Vokal je še vedno lebdeč in metonimičen, a kot del tega, kar tvori večino pesmi, je nanje še vedno trdno prikovan. Če je enega od kolegov piscev v preteklosti zaskrbela pretirana ezoteričnost Tovariševih elektronskih aranžmajev, je ta skrb, utemeljena ali ne, tu pozabljena. Naslovni komad Nova razveza, ki se iz tipičnega kitarsko-tolkalskega brkljanja prevesi v nizkozvestobno elektrončkanje, je tudi preveč zapacan z digitalnimi šumi, da bi zgolj vodil v neobvezno zamaknjenost. Pravzaprav je večina pesmi pomaknjena v višjo hitrost tako takrat, ko je ta prevedena v elektronski ritem, kot takrat, ko ostajajo akustične, a se živahno zapletejo v že poznano kakofonijo zvokov.

Pisec tega besedila je Tovariša Strmoglavljenega pred tokratnim soočenjem poznal zgolj površno po dinamično zastavljenih in lahko zapomnljivih pesmicah, ki so se navadno dvignile iz bolj odzadnjega plavanja po improviziranih in precej ambientalnih zvočnih poigravanjih, kakršno na primer uvede tudi tale zvočni posnetek. Le da je kontrast v nadaljevanju manjši: aranžmaji so celovitejši, čeprav še vedno jasno postavljeni v improvizirane izvedbe in naredi-sam odnos. V splošnem delujejo bolj jezno tudi tedaj, ko temeljijo na bolj melanholično odpetih recitacijah. V komadu …in vsa lepota, na primer, ki zveni kot ena od stalno pojavljajočih se variacij na temo lepote, se dinamika stopnjuje od sanjave recitacije do še vedno nežne, a razgibane multiinštrumentalne mini improvizacije. 

Manj znana Tovariševa skrivnost, ki jo je zunaj svojih diskografskih izdaj sicer začel poudarjati tudi sam, je tisti del, ki nekako začuda ostaja zamolčan v večini zapisov o njegovem preteklem ustvarjanju. Kot mu namreč kontekst kantavtorjev kljub sorodnosti nekako ostaja zunanji, tako se recenzenti na njegovih albumih kar nekako izogibamo njegovi besedi, ki zagotovo ostaja neobhoden del njegovih pesmi. Ne vemo, ali je to njegova ali naša šibka točka. Tovariševa beseda je nekako najbolj jasna tam, kjer se loti najljubšega poeta Srečka Kosovela. Drugje še vedno ostane v funkciji vokala kot enega v množici inštrumentov in verjetno bi zazvenela drugače, če bi se kdaj osvobodila svoje pesemske forme.