High Roller Records, 2020

Töxik Death je bend, ki obstaja od leta 2003, in je eno izmed pomembnejših imen vala ponovnega oživljanja starega, primitivnega thrash metala. Epicenter tega gibanja je definitivno Norveška, kjer ima žanr kontinuirano zgodovino. Zastavonoše te glasbe so nedvomno Aura Noir, Nocturnal Breed in Nifelheim, ki igrajo počrnjeni thrash že od devetdesetih. Popularizacija žanra se je začela decentralizirano in organsko na začetku tega tisočletja, vendar najbolj kvalitetno jedro scene predstavlja Norveška. Tukaj moramo izpostaviti kolektiv Kolbotn Thrashers Union, ki prihaja iz rojstnega kraja kultnih Darkthrone, zasluge pa pripadajo tudi Fenrisu, ki je aktivno promoviral mlade bende iz svojega rojstnega kraja. V povezavi s kolektivom moramo opozoriti na imena, kot so Obliteration, Condor in Nekromantheon, slednji pa napovedujejo tudi nov album. Poleg tega kolektiva pa se ne moremo izogniti omembi najmočnejše entitete tega gibanja, dvojca Deathhamer. 

Töxik Death so v sceno vpeti od samega začetka, čeprav so svoj prvenec Speed Metal Hell izdali šele leta 2014. Leto poprej pa so bili del ključnega 7-inčnega splita, naslovljenega Necrothrash, na katerem najdemo še Deathhammer, Nekromantheon in Carniwhöre. Zasedba je doživela kar nekaj menjav postave in šele leta 2016 osnovala nabor, ki je posnel njihovo drugo ploščo, ki jo danes obravnavamo v Tolpi bumov. 

Sepulchral Demons je album, ki bend, predvsem kar se tiče produkcije, pokaže v drugačni luči. Studijski album je zelo dovršeno posnet, tako da ima nekakšen old school pridih, a v moderni preobleki. Kitare imajo razločen in agresiven zvok, kar je ključno za žanr, ki je poln kitarskih vragolij. Najmočnejša točka te plošče so definitivno bobni. V prvi vrsti je zvok, ki je poln ter udaren, s pravo dozo reverba in zapolnjen predvsem s klasičnimi thrasherskimi prehodi in finesami na visoko zvenečih tom bobnih. Ta detajl je uporabljen v ključnih trenutkih in deluje kot prava poslastica ter povzroči tisti trenutek, ko si rečeš: “To je to!” 

Töxik Death igrajo hitro, a ne tako hitro, kot lahko slišimo pri Deathhammer. Vseeno pa gre za ploščo, ki ne popušča pri hitrosti. Povečini slišimo klasično thrashersko ropotanje po bobnih in skorajda izključno brzinske tremolo rifaže. Morda je to ena šibkejših točk albuma, saj ne opazimo razgibanih struktur skladb. Po drugi strani pa lahko kdo to vidi tudi kot najmočnejšo lastnost plošče, saj agresivna energija posledično traja celoten repertoar. Brzinski rifi so v vsaki skladbi brezpogojno okronani s solidnimi solažami, čeprav nobena nima orgazmičnih razsežnosti. Na plošči Sepulchral Demons pa je nekaj skladb, ki nas predramijo iz thrasherskega transa. Skladbi Malicious Assassin in Incantation of Annihilation imata največ zlobne energije, predvsem zato, ker sta tudi najhitrejši. Morbid Divination pa je najdaljši komad ter edini, ki se dlje časa stopnjuje in je vsaj v prvi polovici osnovan na srednje hitrem tempu. Ta deluje kot nekakšen odmor od peklenskega tempa, ki ga najdemo na plošči. 

Album Sepulchral Demons je odličen povratek Norvežanov. Plošča poka od začetka do konca in brez dvoma gre za zelo zabavno poslušanje, saj na njej najdemo vse ključne elemente, ki zadovoljijo vsakega pristaša počrnjenega thrasha. Toda izpostaviti moramo dejstvo, da je trenutna scena stilsko in tehnično izredno napredovala. Če primerjamo to ploščo z lani izdano perfektno izvedbo tega stila njihovih sodržavljanov Inculter, lahko rečemo, da bo Sepulchral Demons šla v pozabo. Zadovoljila bo vsakega privrženca tega žanra, a ne bo pustila pretiranega vtisa. Gre za ploščo, ki lahko napove ponavljanje, prenasičenost in izčrpanost tega gibanja. Zdaj bomo nestrpno čakali novo ploščo Nekromantheon … Do takrat pa prisluhnimo zadnji izdaji Töxik Death.