Tragedy, 2012

Tragedy se vračajo z novo, četrto ploščo po dolgih šestih letih premora. Četvercu, ki ustvarja v Portlandu, lahko mirno pripišemo legendarni status, saj so ena najpopularnejših punk skupin, ki še vedno aktivno delujejo. Tragedy so bili od vedno zaviti v nekakšno mistično tančico, nikoli niso bili prisotni na spletu, ker se izogibajo sodobnim spletnim tehnologijam in tudi ta plata je bila izdana brez kakšnega posebnega pompa.

Po šestih letih čakanja so bila pričakovanja zelo velika in to čisto upravičeno, saj so Tragedy dosedaj izdali tri vrhunske plošče. Odziv na ploščo Darker Days Ahead pa je polariziral njihovo bazo privržencev. Nova plošča se je kmalu pojavila na spletu in vsi so pričakovali še eno eksplozivno crust norijo, temu pa ni bilo tako.

Ob prvem poslušanju nestrpno čakaš, kdaj bo plošča eksplodirala v drveči D-beat in ko prideš do konca, si rečeš: »Uf, možno je, da nisem bil pozoren, saj nisem slišal nobenega D-beata; najbolje bo, da še enkrat poslušam ploščo.« Tudi ob drugem poslušanju je isto - Tragedy ne igrajo več tistega, kar so igrali na zadnjih treh platah. Tukaj pa se zgodi stvar, ki je razdelila sceno, in sicer so nekateri privrženci benda rekli: »Ah, tipi so zajebali, ne igrajo več tega, kar so, ta plata je bedna.« Drugi, bolj pozorni poslušalci, pa si rečejo: »Dajmo plošči še eno šanso.« In ko se sprijazniš, da Tragedy ne igrajo več tega, kar so, se zgodi preobrat. Postaneš pozoren na novo preobrazbo enega najboljših bendov v zgodovini punka.

Tragedy so še vedno Tragedy, saj je zvok takšen kot pri Nerve Damage in vokali so še vedno isto intenzivni. Fantje so se pač odločili, da gredo v drugo smer, kar je čisto logično, saj še ena plata v stilu Vengeance ali Nerve Damage ne bi imela smisla zdaj, ko je toliko klonov na sceni, ki preigravajo njihove riffe. Darker Days Ahead so Tragedy, ki igrajo nekakšen mid-tempo apokaliptičen crust. Definitivno lahko rečemo, da so se spogledovali z bendi, kot so Amebix in celo Dismember, pa tudi kakšne black metalske vplive lahko slišimo na novi plošči. Roko na srce, Tragedy ne izumljajo nič novega, vendar tega tudi nikoli niso počeli, le stvari so znali interpretirati tako, da so zvenele boljše.

Četverec se je usmeril v bolj počasne vode. Kitare so še vedno nizko uglašene in njihov zvok je surov. Kitare so res bistvenega pomena na tej plošči, slišijo se res vrhunsko in po drugi strani so vse finese v komadih bazirane na kitarah. Apokaliptične melodije ali pa srednje hitri zažagani riffi zvenijo brezhibno. Žanrski premik lahko interpretiramo tudi po vsebinski plati, ki je dosti bolj pesimistična in usmerjena v brezupnost našega časa. Če lahko rečemo, da so bile prve tri plošče nekakšen „soundtrack“ za ulične revolucionarne upore »post-Genova G8« ali »post-11. september« obdobja, je plošča Darker Days Ahead vpeta v apokaliptično in pesimistično realnost. Tragedy mojstrsko ustvarijo mračno atmosfero s počasnimi sludgerskimi deli in še bolje ustvarijo rušilno energijo z njihovimi zažaganimi deli, ki se jim pogosto pridruži otožna melodija na kitari. Vsake toliko se pojavijo tudi hitrejši deli, ki so nekako inkognito vstavljeni v komade, kar je še posebej očitno pri pesmi The Grime Infinite, ki je verjetno ena izmed boljših na plati. Power Fades je tudi izjema na plati, saj je edina hitrejša pesem in je nekako bolj melodična in spevna kot ostale. Pri komadu Power Fades je tudi način petja malo drugačen, saj ni besnega kruljenja, ampak nekakšno bolj melodično nagovarjanje. Skratka, Darker Days Ahead je zelo dinamična in zanimiva plata, potrebna večkratnega poslušanja.

Kot običajno so Tragedy izdali plato v samozaložbi, ampak tokrat ima ta izdaja nekakšen grenak priokus, saj je njena cena zelo visoka; v prodaji na debelo stane 12€, kar pomeni, da jo v distribuciji prodajajo od 16€ navzgor. Res je, da je ovitek natisnjen na poseben karton, ampak vseeno je to predrago za vinilno ploščo, ki ni niti dvojna. Po drugi strani pa sem prepričan, da tistim, ki jim je Darker Days Ahead všeč, si jo bodo kupili.