.travnik: Pubeci ne jočejo

Recenzija izdelka
9. 9. 2021 - 19.00

samozaložba, 2021

Izid prvenca štajerskih žalostnih dečkov .travnik, ki smo ga napovedovali že pred več kot letom dni in kasneje še enkrat za letošnji marec, a se je večkrat zataknil v nejasnem moratoriju, se je ob koncu avgusta kot utrinek iz Perzeidnega oblaka na lepem pojavil na pretočnih platformah. V četvercu, ki ga sestavljajo Urban Senekovič oziroma YNGFirefly, Jure Meglič, Vid Peršak in Matic Komel alias Mlake oziroma Mlejki, si pubeci med seboj niso razdelili fiksnih vlog, pač pa vsi počnejo skorajda vse.

Individualnih doprinosov album navzven ne kaže, saj so se med ustvarjanjem stopili v koherentno celoto. Prav nič nismo sumničavi, ko zaslišimo raznolikost prvin hladnega trapa in tolažečih zvenov kitar, združenih z autotunom in spevnimi melodijami, saj smo to paleto že slišali, tudi na primeru domačega avtorja Nejca Pippa. Deloma pa lahko koherentnost pripišemo simboliki kačjih pikov, bibličnega motiva, ki simbolizira izdajstvo – konkretno na Pubeci ne jočejo s strani punce ali kolega –, ki je v življenjih fantov povzročilo tegobe in v katerem so našli skupne točke. Konec koncev je prav to spravilo v tek njihovo ustvarjanje sadboi glasbe, ki pa, prav v tem, ko si prizna, da to je, kaže optimistične nazore.

Za razne vrste rapa iz minulega desetletja je značilna, enostavno rečeno, njegova depresivnost, s čimer ni nič narobe, saj ga imamo prav zato radi. Ta je izražena bodisi neposredno bodisi skozi hvalisave hiperbole mačizma, nezmerne rabe drog ali siceršnjega thug lifa. Njegov vrhunec zagotovo predstavljajo emo in cloud raperji, za prelomnega pa lahko v tem smislu označimo samooklicani boyband Brockhampton, ki na albumu Ginger iz leta 2019 manifestne zamorjenosti ni premogel več niti z ironične distance, ki zaznamuje odnos avtorja do umetniškega dela. Bojsi so se zato obrnili k tolažbi in prijateljstvu, in sicer tako, da so prepoznali, da v svojih življenjih niso nikdar čisto sami.

Tretji studijski koncert Klubskega maratona 2021
 / 20. 7. 2021

V slovenskem prostoru smo v rap glasbi ta obrat doslej zasledili pri Lil Biniju z njegovo letos izdano Mesajo in pri kolektivu Project xm1 – ter pri pričujoči izdaji. Na zaključnem komadu Adijo v govorjeni besedi pokažejo tudi čustveno zrelost, ki je v domačem hiphopu nismo vajeni. Svojo distanco do trapaste ničevosti pa .travnik napovejo že v uvodnem komadu Piki: namesto vape oblakov raje čikec, namesto leana pa špricer.

V tem je sicer poleg zavračanja kulture trapa, muzike večjih mest, mogoče videti tudi lokalizem mariborske četverice. Z omembo špricerjev in Drave se vpenjajo v domače okolje. Pozornost si zasluži tudi dejstvo, da pojejo in rapajo v domačem dialektu, saj ta kljub nepotrebnemu strahu, da bi zaradi tega izpadli komično ali nerazumljivo in katerega opozorilni znak so bili Primeri inšpektorja Vrenka, pripomore k uničenju mita, da je centralna slovenščina edina resna in prava. V tem niso prvi, a med njimi in npr. člani kolektiva Tekochee Kru je razlika v tem, da imajo .travnik resno možnost za narečno decentralizacijo kvalitetne, trendy radiu prijazne muzike, ki se je do zdaj večinoma nahajala v bližini ljubljanščine. Pokažejo namreč, da dialekt vzamejo za svojega in se iz njega hkrati pohecajo s stihi, kot so »pokno te ‘om ko mozolj«.

A dejstvo, da so sinovi Maribora, ne pomeni, da gre pri tem za lokalpatriotizem, kar še posebej poudari komad Sin z Mitom. Kljub generacijski razliki čutijo podobno in so združeni v isti sceni ter se med seboj podpirajo, YNGFirefly in Mito pa kot OYGN letos obetata še en skupen album. Poleg jezikovno gibkega somariborčana Mita pa na albumu gostujejo tudi snovni botri domačega trapa v širšem pomenu, Matter. Da so njihovi idoli, izda že del besedila komada Izvini, namreč, da imajo »Zonzei na replay«. In čeprav gre za sodelovanje med zvezdniki in spoštovanja polnimi fani, pa Tunja in Dacho s svojimi značilno kriptičnimi in pomensko nedostopnimi verzi ne dajeta občutka nadrejenosti. Če so trap štafeto Matter po svojem zenitu predali več ustvarjalcem, so si .travnik zaslužili mesto med njimi.

Kršimo lastna načela, naumljamo nova poletja
 / 23. 6. 2020

Pubeci ne jočejo je resda pop album, a tudi na Radiu Študent kdaj pa kdaj zavihamo hlačnice in pomolimo prste v manj raziskane vode sodobnega mainstreama, zlasti v primeru, da jih drugi mediji neupravičeno zanemarijo. Na albumu je nevznemirljiv le generični komad Imaginary, sicer pa je zaradi všečne in inovativne glasbene produkcije, kulturne svežine ter doraslega pogleda na njihova življenja prvenec skupine eden od presežkov slovenske glasbe letošnjega leta. A bolj kot sam album je razburljiv njegov upanja poln nastavek za bodoče ustvarjanje zelenega, ne pa tudi amaterskega štajerskega četverca. Gremo stavit, da bomo lahko na festivalu Tresk naslednjo soboto v Šiški slišali ljubljansko mladino vzklikati po mariborsko, in to ni kar tako.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness