In My Room, 2013

Anders Trentemøller si je zagotovil ugledno mesto v svetu elektronske glasbe še preden je posnel svoj prvi album. Že s prvimi EP-ji in raznimi remiksi je razvil svoj edinstven glasbeni izraz, ki se kaže predvsem preko neobičajnih aranžmajev in svojevrstnega zvoka. Njegovo starejšo glasbo bi nekako najlažje opredelili kot klubsko plesno elektroniko, z razponom med pedantno glitch & click troniko ter nekakšnim trensi-elektro-tech-houseom, karkoli naj bi že to bilo. Trentemøller je torej neke vrste križanec med Murcofom ter disko kuglo in ta glasbeni izraz je že v fazi pred prvim albumom izpilil do perfekcije. Nato pa je začel čedalje več snemati oz. semplati in se s tem tudi oddaljevati od klubskih beatov proti bolj in bolj zasanjani elektro-akustični glasbi. Kot primer pravkar povedanega se spomnimo čudovite glasbene skrinjice iz plošče The Last Resort in komada Miss You, ki jo je Trentemøller kupil v Istanbulu ter posnel in recikliral v svojem skromnem domačem “bedroom” studiju. Album The Last Resort se je s komadi Moan, omenjenim Miss You ali pa Take Me Into Your Skin zapisal v anale melanholične elektronske glasbe oziroma nekakšne indie-tronike. In tudi tedaj, to je bilo v letu 2006, Trentemøller ni želel počivati na lovorikah, saj ga je že gnalo naprej v želji po raziskovanju in vnovičnem igranju inštrumentov, kar je resneje počel v svoji zgodnejši mladosti. Tako je nastal drugi album, Into the Great Wide Yonder, ki vsebuje že veliko večjo mero gostujočih glasbenikov ter predvsem večjo mero post-indie rockerskega petja, bobnanja, pobrenkavanja ter, skratka, tega vsem dobro poznanega post jesenskega patosa. Into the Great Wide Yonder sicer vebuje nekaj genijalnih prebliskov, a vseeno ostaja v senci velikanskega The Last Resort. Zato je novi album z naslovom Lost logično nadaljevanje prejšnjega, saj se očitno tudi Trentemøller zaveda, da šopka post rocka in elektronike še zdaleč ni dodobra ožel. Mu je to morda uspelo na novi plošči, ali pa Trentemøller tokrat odkrito priznava, da se je izgubil v čorbi rocka in elektronike? Je morda naslov albuma Lost le freudovski spodrsljaj za Post?

Trentemøller še zdaleč ni izgubljen, saj plošča Lost predstavlja odločen korak naprej, naprej proti tistemu “tam čez”, kar je slovenski prevod za “yonder”, iz naslova predhodnjega albuma. Vendar pa je “tam čez” tudi mnogo več poudarka na “song writingu” in razvoju harmonij, kot je tega v elektronski glasbi, ki bazira predvsem na ritmu in zvoku. No, v okvirih Trentemøllerjevske indie-tronike, kakršno je gojil na plati The Last Resort, je Anders vsekakor genijalni pisec komadov, a kot kaže dokaj odpove v svetu kitar. Približno polovica komadov iz plošče Lost ima namreč precej klišejski “song writing” in zdi se, da Trentemøllerjeve harmonije nekako nenormalno dobro funkcionirajo le v kompleksnejših elektro-akustičnih aranžmajih, v kitarskem svetu pa jim nekaj manjka. Komada Still on Fire in Deceive sta zato na primer pravi petardi, saj aranžmaji vsebujejo precej elektronike, in na tem terenu je Trentemøller vedno dominiral. Hkrati pa sta to komada, ki se ne šlepata na neko staro zvočnost, ampak predstavljata nek nov originalni spoj organske in elektronske glasbe in dišita po nekakšnih futurističnih hi-tech Suicide ali celo Depeche Mode. Vseeno pa je na plošči Lost tudi nekaj komadov, kjer ima elektronika minimalno vlogo, pa kljub temu izpadejo prav odlično. V mislih imam predvsem komada The Dream, na katerem gostujeta zakonca Alan Sparhawk in Mimi Parker iz zasedbe Low, ter Gravity z Jano Hunter na vokalih iz benda Lower Dens. Sicer pa se na plošči poleg številnih glasbenikov pojavijo še Sune Rose Wagner iz zasedbe The Raveonettes, Jonathan Pierce iz benda The Drums ter Kazu Makino iz grupe Blonde Redhead.