4. 4. 2022 – 19.00

Trhä: Tálcunnana dëhajma tun dejl bënatsë abcul’han dlhenisë ëlh inagat, jahadlhë adrhasha dauzglën nu dlhevusao ibajngra nava líeshtamhan ëf novejhan conetsë danëctsë kin, ëf tu dlhicadëtrhënna bë ablhundrhaba judjenan alhëtangrasë shidandlhamësë inkom

Vir: Naslovnica

samozaložba, 2022

Mistična entiteta Trhä je anonimni projekt, ki skuša biti na vse možne načine zavit v tančico misterija. Posvetili se bomo zadnji, marčevski izdaji, z zelo dolgim naslovom, ki ga ne bomo skušali prebrati, saj je napisan v izmišljenem jeziku in vsebuje 32 besed.

Preden se poglobimo v glasbo, ki nam jo Thét Älëf ponuja s projektom Trhä, se bomo osredotočili na fiktivno mističnost tega projekta in problematiko umetnega ustvarjanja nekakšnega kultnega statusa. Projekt se je rodil v letu 2020 in do sedaj izdal tri EP-je, split s Celestial Sword in tri daljše albume. Vsa dela, izdana v fizičnem formatu, bodisi na kaseti bodisi vinilu, imajo zelo visoko ceno na spletni trgovini Discogs, a predvsem zato, ker so bile izdane v omejenih nakladah. Že od začetka projekta je bil odziv podzemlja zelo pozitiven in hitro se je zgradil nekakšen status kultne entitete v black metal podzemlju. V teh vodah tak status dosežeš z dobrim trženjem in elementom skrivnosti. Trhä odkljuka večino teh zahtev, saj gre za anonimen projekt, za katerega ni znano, iz kje izhaja, obenem pa uporablja izmišljen jezik.

A pred nekaj meseci je black metalsko podtalje razkrinkalo identiteto ustvarjalca in izkazalo se je, da za projektom stoji Damián Antón Ojeda. Glasbenik se podpisuje pod projekti, kot so Sadness, Kaskaskia, Life Liminal Dream in še en kup drugih zadev. Komercialno najuspešnejši je depresiven post black metal projekt Sadness. Povezava s projektom Trhä je bila ena Damiánova objava na osebnem Instagram profilu, ta pa od razkrinkanja ne obstaja več.

Ustvarjanje kultnega anonimnega statusa v black metalu in podobnih podžandrih pa je treba problematizirati. Ko je zavestno ustvarjen mit okoli določenega projekta, se to odraža predvsem v hitro razprodanih izdajah, ki se nato pojavijo na trgu s tudi do trikrat dražjo ceno. Skratka, generira se klasična marketinška poteza, pri kateri ponudba in povpraševanje nista enakovredni. S takšnim pogosto uporabljanim načinom se v metalskem podzemlju monetizira mističnost projekta ter maksimalizira profit. Večkrat smo slišali za zgodbe anonimnih projektov, ki naj bi ustvarjali na Bližnjem vzhodu. Nekdo je torej trdil, da so določeni projekti iz držav, kjer je bogokletno igrati takšno glasbo, in zato so ti dobili ultimativen kultni status. Zaradi tega se je njihova glasba hitro širila in prodajala po spletu za dober denar. Več takih projektov je bilo hitro razkrinkanih in pokazalo se je, da gre za ljudi, ki živijo v zahodnem svetu in so z uporabo Googlovega prevajalnika pisali besedila v arabskih jezikih. Večina teh projektov je v sferi povprečnega surovega black metala, in če ne bi bili oplemeniteni z lažno zgodbo korajžnega upora v nevarnem arabskem svetu, bi bili le še en dolgočasen projekt v neskončnem oceanu surovega black metala.

Trike fiktivno ustvarjene kultnosti je treba obsoditi in biti pozorni, da jim ne nasedemo. Trhä je del te zgodbe, saj gre za Američana, ki skuša kapitalizirati ustvarjeni kultni status. Dejstvo pa je, da je glasba projekta Trhä zelo zanimiva in bistveno bolj originalna od klasičnega surovega lo-fi black metala. Lahko mu priznamo delno originalnost mešanja ambient drona ter dungeon sinta z lo-fi black metalom. Celotna diskografija je atraktivna in še posebej prve izdaje so najbolj divje in presenetljive.

Zadnja izdaja je prav tako izjemna, saj gre za eno dolgo skladbo, ki traja skoraj 45 minut. V njej slišimo zanimive zvoke, ki spominjajo na poceni sinte Casio. Ti so seveda tipični za dungeon sint projekte in spajanje teh sorodnih žanrov res ni nič pretirano novega, vendar Trhä naredi to na unikaten način. Album deluje kot nekakšna zgodba. Poglavja se delijo na zasanjane ambientalne pasaže, ki se prelivajo v kitarske riffe z zelo lo-fi zvokom. Vse je polno šumov in odmevov in na trenutke je težko razločiti kitarske linije ter bobnanje. Nad vsem tem hrupom pa so nežni zvoki sintov, ki zvenijo veselo, pravljično. Ob poslušanju nimamo občutka, tipičnega za surovi black metal. Ne gre torej za nekakšno klavstrofobično grozoto, Trhä zveni skoraj shoegazersko, zasanjano in veselo.

Izdaja vzbuja mešane občutke. Zagotovo zveni drugače od sorodnih reprezentativnih žanrskih izdelkov in morda nas najbolj moti ta veseli element sintetičnih zvokov, saj od surovega black metala pričakujemo bolj negativne občutke. Drugi element zmede je celotna figura Théta Älëfa, ki je umetno ustvarjena, da ima projekt še bolj kulten status. Ampak to ni problem osebe, ki dejansko stoji za to fikcijo. Gre za problem sodobnega black metala, ki se je iz meglenih gozdov preselil v kafiče Starbucks. Vseeno se bomo vzdržali obsojanja »hipsterske« black metal suburbije in raje prisluhnili kolosalni skladbi s predolgim imenom.

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.