TRIAD GOD: TRIAD

TRIAD GOD: TRIAD

Recenzija izdelka
11. 5. 2019 - 19.00

Presto!?, 2019

 

V današnji Tolpi bumov predstavljamo Triad Goda, londončana vietnamsko-kitajskih korenin, ki se je letos po sedmih letih zimskega spanca prebudil in dostavil nič manj eklektičnega naslednika debitantskemu albumu NXB, s katerim se je čudaški vokalist in raper v letu 2012 prikazal na radarju ljubiteljev zabavno-sprevržene muzike. Čeprav naj bi bili v času sodobnega globaliziranega sveta res že navajeni vsega živega - tako v smislu žanrov, estetik, ali jezika - nas Triad God hitro vrže iz ravnotežja.

Že zavoljo lastne večplastne identitete se zdi naravno, da se je (logično ali pač ne), Triad God odločil za izražanje v kitajskem in vietnamskem jeziku. Jezik tako deluje kot prva stopnja hermetičnosti njegovega izraza. Našo zbeganost pa nadalje le še potencirata nenavaden stil podajanja besedil ter takšnemu nastavku izjemno prikladno delo producenta Palmistrya. Govor, ki meji na šepet tipično spremlja ambientalna elektronika, kakršna bi se, če bi se znašla v kakem filmu, vrtela kot spremljava sestopom angelov na zemljino obličje. Triad God deluje nadzemeljsko in hitro bi ga lahko vpeli v kanon spoken worda, a to bi bila napaka. Tako bi pozabili na njegov skoraj skrit, a prefinjen fokus za rimo, ritem in muzikalnost, ki pritiče njegovi glasbi tudi na novem albumu.

Ob plošči Triad moramo razbrati dve, ne izključujoči se plati univerzalne sporočilnosti znotraj sveta hip hopa. Ob vstopanju vanj se zdi plošča vase zaprta in nedostopna za večinsko zahodni svet, ki ga bo dosegla. Ne pristaja na poznano, naj gre za jezik ali stil. Z drugega konca pa jo lahko poslušamo kot izdelek, ki bi nam težko bolje orisal koncept tabule rase - nepopisanega lista. S te perspektive odsotnosti vnaprej vzpostavljenih, pravilnih idej Triad God in njegova glasba obstajata kot osamljen otok sredi morja razumljivega in domačega. In dosežemo ga le, če vložimo dovolj truda v plavanje.

Kot skupek teh dveh dejavnikov lahko plošča Triad izpade kot insider joke, ki jo le stežka razumeš; in v izrazitem hermetizmu avtorjevega kalupa se včasih zares izgubimo. A megleno vzdušje včasih razstira tudi več, kot na primer v skladbi Gway Lo, ko Triad God samonanašalno izreče: »rapping is a lifestyle, do you know what the fuck i'm sayying«. Drugje, na I Luv Freestyle, ga povleče ne zares zanimivo vskadanje, a v celoti nam album brez teže hitičev in kvazi azijskih elementov, ki so morda še omejevali njegov albumski debi, Triad Goda razgali v nikoli dolgolični spokojni umirjenosti.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness