Metal Blade, 2014

Trioscapes so že s predlansko Separate Realities demonstrirali svojo stopnjo virtuoznosti. V veliki večini opremljeni le z bobni, basom ter saksofonom so zgradili zapletene in hitro tempirane, a pogosto presenetljivo spevne kompozicije. Komadi so se v slogu progresivnega rocka in metala navidezno predvidljivo razraščali, a kljub temu vedno očitno delovali dodobra premišljeni. Posledično je tehnična plat njihove glasbe vztrajno prevladala in vzdušje so gradili s pomočjo detajlov tona in mestoma skrivnostno zloveščih melodij, ki so včasih zavile tudi v povsem drugačne žanrske vode. Na letošnjem Digital Dream Sequence seveda še vedno lahko slišimo strogo ritmičnost, ki pa tokrat pogosto deluje skoraj nepregledno, saj pesmi izpadejo veliko bolj kaotične. Na trenutke se lahko izgubimo med zapletenimi ritmičnimi vzorci, med katerimi nam nato vedno znova lahko uspe najti red.

Trioscapes so obstranski projekt basista Dana Briggsa, bolje poznanega zaradi progresivne metal skupine Between the Buried and Me, ki se prav tako v veliki meri zanaša na tehnično podkovanost. Saksofonist Walter Fancourt ter bobnar Matt Lynch sedaj Briggsu pomagata pri udejstvovanju izven striktnega metalskega konteksta, ki pa je v glasbi Trioscapes kljub temu pogosto prisoten. Njihov edinstven jazz fusion namreč vsebuje tudi metalsko noto, ki jo najjasneje slišimo skozi v efekte odeto bas kitaro ter odločne in odrezave ritmične vzorce. Teh je na danes obravnavanem albumu presenetljivo veliko, saj se tempo le redko upočasni, da bi pustil nekaj prostora za eksperimentiranje. Če je njihov prvenec deloval kot nekakšna predstavitev njihovih adutov in zanimanj, je na letošnjem Digital Dream Sequence mogoče slišati veliko bolj utemeljen koncept, v katerem odločno uporabljajo in dodobra izkoriščajo lasten zvok. Poleg tega je album veliko lepše zaokrožen in povezan, hkrati pa tudi pestrejši po zaslugi odlično uravnoteženih elementov.

Skozi posamezne komade na albumu lahko spremljamo njihovo medsebojno podajanje raznih melodij in ritmov, ki se le redko, a vedno premišljeno ponavljajo ter s tem kažejo na njihovo uigranost in virtuoznost. Ta je pogosto in vedno upravičeno izpostavljena, a hkrati nihče od glasbenikov nikoli ni zasenčen ali pozabljen. Le redko je v glasbi mogoče tako očitno slišati tako kvalitetno medsebojno dinamiko, katere posledice niso le v izvedbi, temveč predvsem v kompoziciji posameznih komadov. Zlasti zadnji, petnajstminutni komad The Jungle deluje neverjetno nepredvidljiv, čeprav gre seveda za premišljeno strukturirano kompozicijo. Tako sicer ustreza v naslovu podani kaotični ideji, ki pa se tu sreča z nekakšnim futuristično eksperimentalnim kontekstom komada. Tehnični aspekt glasbe je tokrat morda še bolj v ospredju, a hkrati je prisoten tudi konceptualni del albuma, ki ves zveni odločno usmerjen v prihodnost. Trioscapes sicer verjetno nikoli ne bodo odmislili svojih tehničnih sposobnosti, a morda bo kljub temu sčasoma vedno več prostora tudi za konceptualni del njihove glasbe, ki vsaj tokrat poskrbi za pestrost in zanimivost albuma in nam da vedeti, da je skupina vsekakor na pravi poti.