Tús Nua: Nothing Personal

Recenzija izdelka
28. 10. 2021 - 19.00

Rock Svirke Records, 2021

Nov začetek je vselej motnja v odvijajočem se procesu, nenapovedan dogodek, nekakšen sončni vzhod po apokalipsi, ki s svojim potencialom, da zakrpa preteklost, v sebi nosi obljubo spremembe. Tús Nua ali “nov začetek” v irščini je moral biti – poleg imena skupine – tokrat tudi način, kako sta Jordi Ilić in Jelena Božić pristopali k ustvarjanju. Po izdaji prvenca Horizons leta 2017 je basistka Matea Milivoj zapustila bend, ki je s tem efektivno postal duo. Drugi album skupine Nothing Personal pa izide jutri pri srbski založbi Rock Svirke Records in ga v tokratni Tolpi bumov pokrivamo predpremierno.

Idejna vodja projekta Tús Nua je bila Jordi Ilić, ki je pred šestimi leti kot solo avtorica izdala diletantski, a obetavni EP z naslovom Existence. Kasneje je k projektu povabila prijateljico Jeleno, nakar sta se spoprijateljili z Mateo, ki je poskrbela za pogrešano veščino igranja bobnov in basa. S prvencem Horizons so si dekleta po ovinku evropske turneje tlakovala pot do nastopov na festivalu INmusic, kratek trenutek slave pa jih je doletel, ko je bil na ameriškem alternativnem radiu KEXP za pesem dneva izbran njihov komad Fight!.

Glasba Tús Nua je najpogosteje nekritično in do neke mere prenagljeno označena za shoegaze, čeprav si zvočni teritorij bolj kot z MBV ali Slowdive delijo s kakšnimi God Is an Astronaut ali tudi z domačimi Shadow Universe, bendoma, ki jima na čelu piše “postrock”. Če je pri prvencu skupina še vzdrževala dvoumje, pa na Nothing Personal Hrvatici namesto shoegazerskih afektov raje slikata prostrana postrockovska razpoloženja, ki kulminirajo v katarzičnih vrhuncih. Resda to počneta z enako čutno intenzivnostjo kot prej, ki jo odražata občasno drzna količina distorzije in razpotegnjen vokal, ki je bolj eteričen kot zasanjan; a osnova je severnjaško hladna, resnobna in prizemljena.

Igranje bobnov na albumu je raznoliko, morda zato, ker sta umetnici k sodelovanju povabili več bobnarjev, kar pa album prikrajša za neko konsistentno podstat. Razlike v perkusiji in s tem v vzdušju presekajo enovitost albuma, pri čemer lahko razločimo vsaj dva bobnarska sloga. Na eni strani imamo lahkotnejše komade z uporabo činel, kot sta singla Lights Out in Ride – na slednjem bobne genialno odigra Juraj Ljubić. Na drugi strani pa imamo masivne, težko breme noseče floor tome, kot jih srečamo pri Sigur Rós, večinoma na drugi polovici albuma. Za dodatno mero pestrosti so tu še elektronski beati na komadu The Grabber Grabs, ki poslušalko na začetku odtujijo, ob razvitju komada pa se vanjo brezskrbno inkorporirajo, podobno kot pri novejših komadih Haiku Garden.

Skupina je bila vedno podpornica ženskih in LGBT političnih bojev – srbski portal XXZ je kar celi skupini podelil priznanje Lez of the Year. A v ljubezenskih besedilih bi zaman iskali nedvoumne indice odstopanja od heteronormativnega naslavljanja, saj so peta v angleškem jeziku, v katerem so zaimki pač ospoljeni v manjši meri, grmenja ljubezni pa vsesplošna. Besedila Tús Nua so minimalna, pogosto zaobjemajo po eno samo kitico, ki pa je zaradi nespecifičnosti še toliko udarnejša. Dvoglasno petje Jordi in Jelene na trenutke ustvari vtis, da poje glas nekega višjega reda, glas čistega uma, medtem ko ju tematika romantičnih razmerij, bivanjskih vprašanj in srcozloma umešča prav v obsceno jedro človeškega. V zoperstavitvi z vokalno izvedbo so besedila tako povzdignjena v mogočno silo, ki s tem doseže, da ne govori samo o nekem specifičnem razmerju z neko osebo, temveč se tiče ljudi nasploh. V tem pogledu je Nothing Personal nasprotje npr. v ponedeljkovi Tolpi bumov recenziranega prvenca Alice TM, na katerem kvir pevka svoje partikularne izkušnje osredinja.

Naslov Nothing Personal torej ni zgolj tolažbena fikcija – itak, da je vse to osebno, a na nek način je tudi nadosebno. Da Tús Nua lahko intimno nagovorita širok spekter poslušalk ne glede na identitetne živobarvnosti je zato ena glavnih odlik albuma, zaradi česar tudi rabo angleščine vrednotimo kot pozitivno. Poleg tega album vseskozi vzdržuje kakovost kompozicij, čeravno ne tudi slogovne homogenosti. Slednje je nemara posledica nekajletnega tenstanja materiala v fazi predprodukcije, medtem ko se je izraz benda v vmesnem času razvil. Kljub temu pa gre za eno od obetavnejših žanrskih izdaj tega dela Evrope v zadnjem času poleg, denimo, prvenca Čar-pitanja Dimitrija Dimitrijevića ali albuma Cockschmerzen skupine Nokti. Drugi album Tús Nua je tudi občutna nadgradnja debitantskega Horizons, ki je že zanetil popularnost benda v sferi bivše Jugoslavije in širše. Glede na mnogoterost slogov so nastavki za bodoče ustvarjanje skupine nejasni – jasno pa je, da imamo garant za optimizem.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.