Drag City, 2018

V današnji Tolpi bumov se bomo posvetili enemu izmed najbolj plodnih ustvarjalcev v kitarskih žanrih, Tyu Segallu in njegovemu najnovejšemu albumu z naslovom Freedom's Goblin, ki je izšel pri založbi Drag City. Ty Segall je sceni sicer poznan že od začetka novega tisočletja, ko je igral v različnih kalifornijskih alternativnih skupinah, solo kariero pa je začel leta 2008 z izdajo svojega prvega albuma z naslovom Ty Segall. Freedom's Goblin je avtorjev deseti studijski album. Prej omenjena teza, da je Ty Segall eden izmed bolj plodnih avtorjev pa ni dokazana samo z albumom na leto, saj je v tem času izdajal tudi EP-je in koncertiral po celem svetu. Glede na slišano ploščo lahko rečemo, da uspešno.

Albumov, kot je Freedom's Goblin, je v kitarskih linijah malo. Na tem mestu ne govorimo nujno o sami kvaliteti, temveč tudi o širokem razponu znotraj vsakega komada posebej. Ty Segall  spada med mlajše ustvarjalce tovrstnega žanra, saj je svojo kariero začel pri pičlih 21. letih. Zdi se, da je zrelostna doba desetih let končno obrodila sadove.Komadi na albumu so posebni in raznoliki do te mere, da se lahko poslušalcu odpre vprašanje o, morda, napačni dramaturgiji komadov najnovejše plošče. Ti si namreč sledijo kot šusi, te zadanejo in takoj zatem z mirnimi ritmi popolnoma odprejo. V teoriji se seveda to ne sliši popolnoma napačno, saj so že stari Grki v antičnem gledališču po tragedijah prirejali komedije - zakaj si tega ne bi tega privoščil še rockovski poet? Odgovor verjetno tiči v pravilnih sestavinah in nekakšni rdeči niti, ki je na temu albumu žal ni možno najbolje zaslediti.

Kljub pomanjkanju rdeče niti lahko na drugi strani zato vsak komad posebej poslušamo kot svojevrstno izkušnjo in kar se zdi recenzentki najpomembneje, v vsakem komadu lahko slišimo, kako Ty Segall kot glasbenik raste. Freedom's Goblin lahko dojemamo tudi kot sprejetje, razumevanje svojega stila igranja in stila pisanja besedil. V primerjavi z ostalimi devetimi albumi lahko rečemo, da je Ty Segall kot avtor odrastel. Odraslost je, kot ponavadi v življenju, prinesla tudi nove poglede in nove možnosti ustvarjanja. Lahko rečemo, da svojega pravega in končnega stila avtor še ni našel, si je pa zagotovo odprl poti, ki bi tja lahko vodile. In ta končni cilj lahko obeta veliko, vse od rockovske psihadelije do nežnih kantavtorskih, skoraj Dylanovskih zvokov. Ne glede na odločitev, ki jo bo sprejel kot avtor je do razmeroma inovativne in presunljive glasbene podobe še dolga pot.

Do te točke se v recenziji še nismo dotaknili vokala, ki je veliko presenečenje in močna točka albuma. V omenjeni raznolikosti komadov, ki so bolj ali manj uspešno zastavljeni, je potrebno pohvaliti izredno specifičen vokal. Ta se prilagaja in prilega vsaki skladbi posebej in brez vokalov bi komadi verjetno izpadli precej povprečno. Višine, nižine, barva glasu in energija samega vokala so kot kameleon. Tako lahko v uvodni skladbi Fanny Dog zaslišimo vokal, ki bi ga lahko pripisali ženski, medtem ko je She popolna dominacija moškega ujetega v odnos z žensko. Sicer je res, da je Ty Segall razsežnosti svojega vokala dokazal že na prej omenjenem prvencu, a na Freedom's Goblin se vokal poslušalca zares dotakne. Ty Segall je na sceni že 10 let, z 10. albumom in z deseto potenco energije. Je avtor o katerem bomo zagotovo še slišali in ga na Radiu Študent predvajali.