Columbia, 2021

Tylerjeva glasbena pot in razvoj sta praktično od samega začetka postavljena na ogled javnosti. Pot razvajenega najstniškega predmestnega pamža, ki z zmerljivkami opravi z vsem in vsakim na svoji poti, ter šefa rapersko-skaterske druščine Odd Future, s katero mestoma osvoji internet in piflarje, do zrelega izvajalca je bila polna nepričakovanih zapletov ter še bolj nepričakovanih glasbenih zasukov. Študiozni Tyler je iz ekipe Odd Future naredil blagovno znamko, za katero se je kot raper, producent, režiser, igralec in biznismen skrival tudi sam. Od diskografskega prvenca Goblin, izdanega sedaj že davnega leta 2011, nam vsaki dve leti servira novo dozo svojih vse bolj umetniških in vse manj raperskih del. V kolikor je Goblin predstavil jeznorito, zajedljivo, zajebantsko rolkarsko mladež, deročo se slogan Free Earl, in brezkompromisno rapersko obkladanje z žaljivkami ter bahaštvo, kaj vse Tyler z ekipo zmore, je novi album Call me If You Get Lost še najbolj logično nadaljevanje prvenca, čeravno so vmes izšli kar štirje albumi.

Po dveh kritiško izjemno sprejetih albumih Flower Boy in Igor, ki sta pomenila močan odskok od hiphoperske estetike, zmagoslavju na podelitvi Grammyjev in precejšnji nejevolji njegovih privržencev z začetka kariere, se je The Creator odlepil od kritikov, ki so v povprečju iskali znanost, v že slišanem pa novitete, in se vrnil na pogorišče hiphopa, le da se namesto leta 2013 piše leto 2021. Sedaj že 30-letni Tyler je svoj šesti album skuhal v času karantene in nanjo povabil klepetače iz precej različnih raperskih svetov od Lil Wayna in nekdanjega Odd Futurjevca Doma Genesisa pa vse do Lil Uzi Verta, 42 Dugga, Youngboy Never Broke Againa … in še bolj pomembno DJ-ja Drame. Kdor Dj-ja Drame in njegove serije Gangsta Grillz ne pozna, bo kaj hitro ugotovil, da gre za enega z adlibi najmočnejših in najmanj nadležnih Dj-jev raperske mixtape ere, ki v tem primeru bolj nastopa kot nekakšen narator kot v svoji klasični DJ vlogi. Še bolj pomembno kot to je, da je Tyler praktično vse raperje odpeljal iz njihove komfortne cone povsem drugam in nobeden od njih ni razočaral, marveč so se lepo vklopili v kontekst albuma.

Tudi sicer je album zastavljen bolj kot mixtape. Poleg tega, da se z izjemo ene kompozicije Drama pojavlja praktično v vseh, je tudi zasnova sloneča na kratkih, po večini več kot 2 minuti ali izjemoma nad 3 minute dolgih komadih. Estetiko mixtapea Tyler močno preseže le z dvema epsko dolgima kolažema, ki delujeta kot vsiljivca. Po tem, ko je Tyler raziskoval različne glasbene tokove, odrasel in postal bolj sproščen, pa je svojo nepredvidljivost in kreativnost vrnil v osrčje raperskega hvalisanja polnega ega in samozavesti ter najbolj klasičnih raperskih tematik, kjer ga verjetno ta trenutek večina poslušalstva ni videla.

Povratek v svet nastopaštva, arogance in ignorance pa je za razliko od najstniških let tokrat izrazil na veliko bolj prestižen način. Polno je govorjenja o Rolls Roycih, uspehu, glamurju, počitnikovanju v tujini, luksuzu, modnih brveh, bogastvu, izpolnitvi sanj in vseh slabih stvareh, ki jim slava pritiče, ter kritiki industrije. Ob tem se zelo premeteno izogiba uličnim tematikam, marveč se raje opira na svoj uspeh. Vseeno ne more mimo težav s socialnimi mediji in »cancel« kulturo, političnih gibanj in seveda zgodb z njemu ljubimi osebami, med katerimi gre izpostaviti natančno detajlirano in kompleksno, v dveh »tejkih« posneto Wilshire, gibajočo se okrog zgodbe o neuslišani ljubezni do dekleta njegovega prijatelja in vsem, kar se je vmes dogajalo. Mestoma je Tyler sicer preprost in ravninski, vseeno pa redno strelja vrhunske enovrstičnice, zanimive večzložnice, pametne besedne igre ter slikovite reference. Trenutkov iztirjenosti in razburjenosti je veliko manj kot na njegovih zgodnjih delih, a zabavnih in humornih verzov in delov skladb vseeno ni malo.

Skozi praktično kompleten album avtor deluje iskrivo, gospodovalno, samozavestno in avtoritativno, veliko manj je krhke nesigurnosti z zadnjih dveh predhodnikov, zlomljive in nesigurne, emocionalno temačne tematike s poslednjih predhodnikov pa je zamenjal z veliko stabilnejšimi in bahaškimi raperskimi tematikami. Ne umanjka niti ščepec humorja, skritega za vrhunsko produkcijsko podobo. Dinamične podlage občasno menjajo hiphop in r&b zaslombo ter zaidejo v vode popa, jazza, soula, bossanove in celo v reggae, a prava produkcijska moč se skriva v njegovem širokem obvladovanju glasbene zgodovine, rezultirajoče v vrhunskem vzorčenju in brskanju po še neodkritih biserih. Občasno nas popelje v zelo nostalgični, filmsko jazzerski občutek, a se s finesami in pedantnimi beati skoraj nevidno izvije nazaj v sodobno hiphopersko zvočno sliko. Pri tem uporablja vzorce klavirja, trobil, pihal, kitar, klarineta, flavte ter nostalgičnih dodatkov, ki jih eklektično tke znotraj tehnično dodelane in razbohotene produkcijske podobe, v kateri zna izpostaviti glavno temo.

Tyler je iz mladostniško porogljivega, razuzdanega, kontroverznega in provokativnega raperja postal zrel raper, ki vsaj navzven dokazuje, da ve, kaj hoče, in se nikoli žanrsko ne ustali. Njegov pokojni kaotični kolektiv Odd Future se zdi zelo oddaljen tudi pri tej tematsko precej klasično izprsavajoči, a odkriti in pošteni plošči, na kateri trenutke ranljivosti hitro nadomestijo pametno dostavljene arogantne rime. Že res, da je »Call Me If You Get Lost« manj osmišljen od svojih predhodnikov in se ne drži točno dodelanega scenarija, a prinaša zdravo mero jebivetrskosti, ki bo Tylerja najbrž od kritikov bolj ponesla k njegovemu prvotnemu poslušalstvu, čeprav album ohranja precejšnjo mero eksperimentalnosti, sprememb beatov in plava na liniji med mainstreamom in podtaljem ter nadaljuje s svojo večno metamorfozo. Večje vprašanje je, kako bodo poslušalci, ki so se nad njim navduševali do časa »Goblina«, to metamorfozo in povratništvo ponovno sprejeli.

Call Me If You Get Lost je rapersko njegova najbolje odrapana plošča, na kateri le malokrat iztiri in je iz estetskega vidika evolucijsko nepričakovana. S svojim globokim vokalom se vrača samozavesten, manj ranljiv, a pošten, ostaja šaljiv in seveda predstavi še enega svojih alteregov, mednarodnega popotnika Sira Tylerja Baudelaireja. Za razliko od poslednjih dveh, treh predhodnikov, pri katerih so bile klasične raperske kompozicije in t. i. raperski bangerji redka dobrina ter vrhunec albumov, se tokrat v mixtape maniri vrača prav k bangerjem. Še največja težava je ravno format mixtapea, ki to ni, saj mnoge skladbe izgubijo z umanjkanjem refrenov, dva daljša pa nas povsem vržeta iz polja udobja, s čimer dobimo album dobrih in vrhunskih komadov, ki pa kot albumska celota ne deluje najbolje. Produkcijsko je Tyler stopil še korak naprej. Združil je vzorčenje zlatodobnega obdobja, estetiko pharrellovske zgodnje milenijske produkcije ter ji dodal svoje temačne, a aranžmajsko veliko bolj dodelane oddfuturjevske prijeme, kjer nas že nekaj subov vrže s stola, žanrska mešanica, najdena na podlagah, in menjave beatov znotraj kompozicij pa so zgolj pika na i izvrstne produkcije.

Tyler dokazuje, da zna poleg močno ustvarjenega brenda, linije oblačil in glamuroznega življenjskega stila, s katerim se tematsko umika od večine svojega poslušalstva, pričarati pošten album v maniri raperskega napihovanja. Album je energetsko močan, stilsko impresiven in za razliko od večine predhodnikov veliko bolj konsistenten ter še en dokaz, da sta talentirana Earl in Tyler resnično bila daleč najsvetlejši zvezdi druščine Odd Future.