Mello Music Group, 2013

Verbal Kent, Red Pill in Apollo Brown niso imena, ki bi jih iz rokava stresali bolj rekreativni poslušalci rap glasbe. Veteranski MC Dan Weiss prihaja iz Chicaga, Orrick in Brown pa iz Detroita, michiganskega mesta, ki je v zadnjih desetletjih postal simbol temnejše plati ameriških sanj. Njihove korenine so ključna determinanta njihovih pesmi, katerih karakter odlično povzame že ime zasedbe. Gre za modroovratniško hip hop glasbo par excellence, z vsakdanjimi protagonisti, ki jim sreča vedno znova obrača hrbet, oni pa ji pokažejo sredinec in z močjo volje priplavajo nazaj na površje.

Grdi junaki zgodb s plošče razmišljajo o samomorih, vračajo prazne steklenice v trgovino, da bi imeli denar za instant večerjo, popivajo in cele dneve kadijo travo ter žrtvujejo vse, kar imajo za glasbeno kariero, ki tudi po letih trdega dela ne obrodi sadov. A na koncu se jim vseeno vedno nekako izide, saj imajo zadosti samozavesti, da rečejo, da Obama v Beli hiši vrti tudi njihovo glasbo in da svoje rivale pohrustajo za zajtrk. 

Verbal Kent in Red Pill nista besedna akrobata. Njune rime niso naložene v kompleksne skladovnice, katerih vrha ne vidimo več, za razumevanje njunega besednjaka nam ni treba brskati po slovarju. Zadosti je, da sta prepričljiva in prekleto iskrena, pa seveda tudi to, da imata super flow, dobro dikcijo, sposobnost interpretacije in močna glasova. Zvočno je Verbal Kent nekje med Vinniejem Pazom in Sageom Francisom, Red Pill spominja na Taliba Kwelija, skupaj pa sta dokaz, da je tudi v rapu včasih bolje biti Tim Duncan kot Tracy McGrady.

Zgodbe obeh rimoklepačev so podprte z odlično zvočno kuliso v obliki Brownovih beatov, ki so večinoma bogato obloženi z vokalnimi sempli. Ti ponavadi plavajo na toplih orkestralnih vzorcih, vse skupaj pa tvori bogato, organsko celoto. Brown svoj s soulom prežeti boom bap občasno preobleče še v bolj špartansko, zimsko podobo, nekako v stilu podlag, s katerimi sta zadnje čase operirala Roc Marciano in Ka. V obeh primerih gre za muziciranje, ki je prezentno, a nevsiljivo, in v svoji minimalističnosti nabito s kinetično energijo.

Med posameznimi pesmimi izstopajo predvsem Desperate, Good Things Die in Sweet Love. Prva je vznesena oda vztrajanju za vsako ceno, v drugi pa Verbal Kent postreže z dobršno mero zanimivih rokoborskih referenc, medtem ko Red Pillu uspe v dvajsetih vrsticah uspešno združiti skulirano samozavest s humano skromnostjo. Sweet Love je zmagoslavni krog, v katerem MCja s stisnjenimi zobmi izlijeta žolč nad trenutnim stanjem hiphoperske scene.

In konec koncev je tudi to ena izmed pomembnih kvalitet plošče Ugly Heroes. Rap glasbi kot taki v zadnjih letih ne gre slabo. Bolj zaskrbljujoča je vedno večja distanca med izvajalcem in poslušalcem. Povprečni poslušalec se težko poistoveti s postmodernim kolažem kulturnih in materialnih dobrin, ki jih posedujejo najbolj uspešni rimobrcači. Z grdimi junaki in njihovo ploščo, ki je vse prej kot dekadentna, se lahko tikamo že od začetka, čeprav bi si zaslužili vikanje, saj so sestavili plato, ki se tekoče posluša od platnice do platnice.