Acid Cobra, 2013

Ulan Bator je francoska zasedba, ki se giblje okoli ustanovitelja zasedbe, Amauryja Cambuzata. Skupaj z basistom Olivierom Manchionom in bobnarjem Franckom Lantignacom je pred dvajsetimi leti v Parizu ustanovil Ulan Bator. Eksperimentalna, avantrokerska zasedba je postavila svoj studio in po objavi začetnih plošč so začeli sodelovati z nemškimi krautrockerji Faust, s katerimi so si delili številne koncertne odre. Samosvoj, težko opredeljiv zvok, ki se giblje na meji krautrocka, industriala in spontane improvizacije, je pritegnil pozornost Michaela Gire, gonilne sile newyorških Swans. Skupaj so posneli album Ego:Echo, ki je bil izdan pri Young God Records. 

Ulan Bator skozi leta oblikujejo tudi številne kadrovske menjave in zdaj se po dvajsetih letih vračajo z novo ploščo, pri kateri je edini izvirni član Amaury Cambuzat. A to ne pomeni, da skupina na novo nabranih glasbenikov okoli ustanovnega člana nima več raziskovalnega pristopa. V tej maniri je današnja plošča nastala v improvizirani formi, ki so jo gradili na novo zbrani glasbeniki. Pri tem gre izpostaviti Nathalie Forget, ki igra na zgodnji elektronski inštrument »ondes martenot«. Zvok, ki spominja na čelo, skozi celotno ploščo podaja globoko dramatičen in temačen prizvok. In enako gre slišati tudi današnji album En France/En Transe.

Ta se bolj kot na izdelane pesmi navezuje na gibanje med glasbeniki in njihovo medigro, kar pesmi oblikuje v raziskujoč, subtilen in hipnotičen vrtinec. Zato poslušalca pritegnejo nihanje intenzivnosti in prenosi igranja med glasbeniki, ki so kljub improvizatorski formi povezani v strnjenem zvoku. A če uvodna pesem Takeoff v prvih minutah deluje hipnotično pomirjujoče, se album En France/En Transe preoblikuje v temačno zvočno zmes, ki poslušalca vztrajno srka v vedno globlji vrtinec. Znotraj njega obstaja svet, ki je sestavljen iz drobnih in raznolikih zvočnih vzorcev, ki se v ponavljajoči formi reproducirajo v vedno močnejšo, glasnejšo, noisersko obliko. Če se Takeoff začne v nežno plavajoči formi, se zaključi v intenzivnih in manično piskajočih zvokih, ki resno preizkušajo poslušalčeva ušesa.

A te efekte Ulan Bator dosegajo v pretežno minimalistični obliki. Ko omenjamo repetitivnost in minimalizem, ne moremo mimo pesmi We R You in njene tribalne ritmike, ki se ob zamolklem vokalu giblje v srhljivo temačnem podtonu. Ulan Bator so pri tem tesno prepletajoča se celota, a največkrat začnejo izstopati kitarski zvoki Amauryja Cambuzata, njegov vokal in Nathalie Forget z inštrumentom ondes martenot. Tudi takrat, ko se glasba povsem umiri, kot na primer v pesmi Colere, Ulan Bator ne popustijo v spremljajočih obstranskih zvokih in njihovi medigri, ki vztrajno vrta v poslušalčeva ušesa. 

Če je  album En France/En Transe sestavljen iz prepletajočih se drobcev, ki se zvijajo v temačnem vrtincu, pa obstaja tudi protiutež, kot pri pesmi Bugarach. Ta se namreč bistveno bolj sliši kot noisersko sonična izkušnja, katere zvok se širi navzven, torej stran od temačnih zvokov, ki oblikujejo večino albuma. Mestoma utripajoča psihedeličnost se dotika sonicyouthovske hrupnosti, pri tem pa zvok kljub svoji ekspanziji ohranja zgoščenost.

Ulan Bator kljub dolgemu, dvajsetletnemu obstoju in kadrovskih spremembah še vedno ohranjajo drzen in inovativen zvočni pristop.  En France/En Transe v sebi nosi temačno zvočno sliko, ki jo dodatno poudarjajo še ponavljajoči se in minimalistični vokali, in vztrajno vrta v ušesne kanale ali pa se poseda globlje v drobovje.