Look Back And Laugh, 2018

Verjetno ni potrebe po dolgi in široki predstavitvi Luke Bevka, tokrat obravnavanega ustvarjalca, ki že nekaj časa zaseda pomembno vlogo v domačem glasbenem prostoru tako s svojimi glasbenimi ustvarjanji kot tudi z obglasbenimi udejstvovanji v smislu aktivizma, promotorstva, založništva in glasbenega novinarstva. Lukovo široko in nenehno muziciranje predstavlja nepogrešljiv del domače scene. Takoj lahko omenimo njegova trenutno aktivna benda Pakt in Human Host Body, ki driblata po širokem terenu med punkom in metalom. V tokratni Tolpi bumov pa se bomo osredotočili na Lukov solo projekt Umdhlebi, s katerim je v zadnjih petih letih ustvarjal glasbo, drugačno, kot smo je sicer od njega vajeni slišati.

Projekt Umdhlebi naravno izstopa iz vrste preostalih hrupnih, izrazito temačnih in bolj kitarsko usmerjenih Bevkovih bendov. Na prvi posluh mu lahko poslušalec pripiše celo bolj umirjen pristop k muziciranju. A vznemirjenost in nelagodje, ki ju ta glasba povzroča, sta pogosto še bolj čustveno udarna in direktna kot v primerih preostalih Lukovih projektov.

Tokrat obravnavani album nosi naslov Molče smo gledali njegov propad – naslov, posvečen nedavno preminulemu prijatelju. Na albumu Bevk pristopa opazno drugače kot v preteklosti. Ob zgodnjih izdajah se je osredotočal predvsem na počasna dromljajoča fraziranja, pogosto sestavljena iz enoslojnih glasbenih vložkov. Na njegovi predhodni dvojni kasetni izdaji Red Moon, ki jo je v veliki meri pripravil v sodelovanju z Brgsom, je v glavnem planu nojzersko improvizirano muziciranje obeh udeleženih. Na tokratnem albumu pa se je Umdhlebi osredotočil na večplastno in hkrati bolj živo preigravanje med različnimi instrumenti, ki ga - tako kot v preteklosti – popestri z vključevanjem terenskih posnetkov. Ob tem je glasbo s plošče kot celote smiselno razdelil na več krajših kosov oziroma skladb, kar razkriva nove strukture njegove glasbe, ki doslej v projektu Umdhlebi niso bile zares prisotne.

S takšnim formalnim deljenjem glasbe na več kosov se je glasbeni izraz projekta torej bistveno zbistril. Na albumu Molče smo gledali njegov propad slišimo skladbe, ki se zdijo bolj osredotočene, delujejo samostojno, a vseeno tudi vodijo narativ plošče. Glasbeni segmenti se ves čas razvijajo in prelivajo skozi različne oblike, v katerih osrednjo vlogo prevzemajo obilno modulirane sintovske sekvence. Občasno slišimo tudi muziciranje, ki je aranžmajsko postavljeno, kot bi prihajalo iz bolj kitarsko osredotočenega miljeja, a to v nobenem trenutku ne izpade slabo. Kot pravi avtor, so bili posnetki za plato narejeni v preteklih zimskih mesecih, na obali, in prav tja in v tak čas oziroma v takšno okolje nas plošča odpelje pri poslušanju.

Album Molče smo gledali njegov propad predstavlja zbirko skladb, odigranih v sorodni maniri, ki ujamejo aktualno zvočno raziskovanje tokrat obravnavanega ustvarjalca Umdhlebi. Čeprav nam izdaja na momente tudi zateži in se zazdi, kot da se avtor večkrat ponavlja, jo definitivno vidimo kot smiselno notranje povezan in hkrati v celoti dodelan izdelek. Zvočno Umdhlebi najmočneje zablesti takrat, ko poizkusi kaj drugačnega, ko se dinamika skladb naglo spremeni ali ko posamezno skladbo obogati še en nepričakovan zvočni sloj. To kasetno izdajo z vsemi naštetimi lastnostmi v središču vidimo kot doslej najbolj zloščeno izdajo Bevkovega Umdhlebi. A kot nam je avtor sam napovedal v intervjuju za oddajo 100 decibelov – že v tekočem letu nas čakata še dve novi izdaji z istega naslova.