Midnight Shift Records, 2019

Francija v svetu elektronske glasbe nikoli ni slovela kot država, v kateri bi rejv scena zares cvetela, če kaj, se lahko pohvali s sooblikovanjem izrazja housa, tistega modernejšega, izraziteje zazankanega in še močneje oprtega na funkovske semple od tistega iz Detroita ali Chicaga. No, vseeno pa slednje ne pomeni, da se tamkajšnje najbolj temačne in zaprašeno umazane lokacije tu in tam niso spremenile v žurersko tehno meko – v resnici je bližnja Anglija, kjer je bila scena še kako živa, izredno zgodaj, že ob koncu osemdesetih, tudi v Francijo ponesla kulturo ilegalnih rejvov in vsega, kar jim pritiče – kakopak tudi glasbo. Fred Poncet je bil med prvimi posamezniki, ki je Lyonske skvote redno tresel kot DJ, obenem pa je vodil radijsko oddajo Teknoland o tehno glasbi in dogajanju.

Poncet tako velja za enega izmed pionirjev ali kar veteranov francoske rejv scene, ob bok pa bi mu prav zares s težavo postavili le par vidnejših sorojakov – morda gre tu izpostaviti zgolj Terenca Fixmerja, ki pa se je v svojih začetkih vseeno gibal v drugih glasbenih krogih. No, morda še bolj bistveno je, da je Poncet svojo prvo izdajo kot Umwelt povil leta 1997. Že od samega začetka gre v njegovi glasbi zaznati velik vpliv tako tehno izdaj in založb, kot so Chain Reaction, R&S ali Axis, kot tudi elementov electra na čelu s takrat še mistično Drexciyo. Jasnost teh vplivov je z leti produkcije uspel vse bolj osebno začiniti še s svojo sci-fi oz. cyberpunk obsesijo in tako do danes razvil izredno idiosinkratičen glasbeni izraz, za katerega prostor največkrat najde kar na svojih lastnih založbah New Flesh in Rave Or Die. Tokrat se z Umweltom ukvarjamo predvsem zaradi njegovega novega mini albuma Superior Life Forms, ki je izšel v izteku lanskega leta.

Nova plošča Superior Life Forms je s sedmini kosi – vključujoč en digitalni bonus – in svojimi dobrimi tridesetimi minutami netipično kratka plošča elektronske glasbe. Umwelt se je ob ustvarjanju tokrat oklenil svojih zanesljivih produkcijskih orodij na čelu z ritem mašino TR-808, več sinti in efekt enotami. Tisto, kar v splošnem velja za njegovo glasbo, se odraža tudi na novemu albumu – ves material je posnet med studijskimi jammi, brez rabe računalnika in brez kakršnekoli postprodukcije, slednje pa se zaokroži v precej bolj prožnih aranžmajih, kot smo jih v splošnem vajeni v tehnu. Plošča kljub zgolj sedmim delom vendarle izrazi vse barvne spektre  Umweltove stilske mavrice. Zanimivo, kot prvi strese prav nabrejkan digitalni bonus, katerega distopični sinti že kar uvodoma zarišejo post-apokaliptičen moment. Album se nadaljuje z aritmično bombo kisle zanke, ki bi se zlahka znašla tudi v arsenalu Helene Hauff, zatem pa sledi naslovni Superior Life Forms. Ta v kontekstu nove plošče predstavlja nekako najbolj tipičnega Umwelta, z udrihajoče distorziranim kickom in shizofreno sint linijo. Sledita dva izredno ritmična kosa, za katera bi lahko rekli, da si je zanju Poncet resnično dal duška na svoji ritem mašini, album pa se zaključi z nostalgičnim rave kick kosom, ki spomni denimo na The Moverja, in pa za skrajni konec, presenetljivo, drone ambientalnim komadom.

Povsem iskreno - Umwelt nas je že večkrat navdušil bolj kot z mini albumom Superior Life Forms. Čeprav kot celota plošča izpade povsem dobro, se ob poslušanju posameznih kosov zazdi, kot da smo v preteklosti že slišali tak material, le boljše verzije. Nova plošča zato deluje kot izdaja, na katero bi sploh v primerjavi s preostalim katalogom Umwelta lahko kar pozabili. V dovolj dobri meri sicer predstavi spoštovan glasbeni izraz producenta, ne uspe pa odzveneti kot eno njegovih boljših del – teh se zato toliko bolj veselimo morda že v bližnji prihodnosti.