UNIFORM: THE LONG WALK

Sacred Bones Records, 2018

Najbolj boli takrat, ko se izkaže, da je tisto, v kar smo slepo verjeli, čemur smo popolnoma zaupali in se temu predali, le plod naše zavesti oziroma je enostavno - laž. Ob slabem trgovanju ni najhuje izgubiti posla, bolečina in čas, potreben za okrevanje, sta vedno odvisna ne od izgube same, temveč od količine in pomembnosti izgubljene investicije.

V tokratni Tolpi bumov, na ta 11. september, se bomo posvetili novemu, tretjemu samostojnemu albumu The Long Walk zasedbe Uniform. Z novo plato je prišlo do drastične spremembe. Uniform ni več duet, temveč dodobra zaokrožen trio. Vokalistu Michaelu Berdanu in instrumentalistu ter producentu Benu Greenbergu se je pridružil še bobnar Greg Fox, sicer znan iz zasedb Zs, Ex Eye in Liturgy. Greenberg je v nekem intervjuju dejal, da si je v skupini Uniform vedno zamišljal bobnarja, zato se je Fox po uspešni evropski turneji, v sklopu katere je že nastopal z bendom, povsem organsko vključil v zasedbo, posebej pa po tem, ko je sicer načrtovani bobnar Sean Mcguinness iz benda Pissed Jeans pred snemanjem albuma The Long Walk zbolel.

Glasba Uniform se še vedno razvija, razlika med prvim albumom Perfect World iz leta 2015 in tokratnim The Long Walk je ogromna, ne zgolj zaradi zamenjave ritem mašine z bobnarjem, temveč tudi zaradi izraznosti vokalov ter navsezadnje koncepta. Lahko bi rekli, da se je njuna oziroma zdaj že njihova glasba pregrizla čez začetno najstniško fazo, ko je vse narobe že zavoljo ideje, da je vse narobe, v bolj odrasel modus, ko že premlevajo, zakaj je vse narobe, torej ko miselni proces po nelagodju že približajo dogodku refleksije. Razliko v zvoku smo lahko slišali že na dobro sprejetem drugem albumu Wake In Fright iz leta 2017, s katerega je dve pesmi v novi seriji Twin Peaks gostil tudi David Lynch.

Razliko v zrelosti je moč zaznati tudi že v naslovih albumov. Najprej je bil Perfect World, ki je simboliziral tipičnega sarkastičnega najstnika, užaljenega takoj, ko nekaj ni po njegovo; nato Wake In Fright, akumulacija vseh travm najstniškega obdobja, prepletena z eksistencialno tesnobo; in zdaj The Long Walk, ki simbolizira obdobje razrešitve, terapije, premislek ... Dolg sprehod je pomiritev.

Glasba / Tolpa bumov

Uniform: Wake in Fright

Fatalistični drugi studijski album newyorškega hardcore industrial dvojca

Jaša Bužinel

 / 23. 2. 2017

Travma, ki jo razrešujejo z albumom The Long Walk, je Berdanova travma, podobno kot na predhodnih albumih, ko je pel o odvisnosti in nespečnosti ... A tokrat gre korak dlje, premakne se namreč k svojim začetkom, k svojim prvim verovanjem in prepričanjem. The Long Walk predstavlja dolg sprehod v odnosu med Michaelom Berdanom in cerkvijo. Berdan je bil namreč vzgojen kot precej versko prestrašen otrok, bil je celo ministrant. A skrajnost bolj ali manj vselej vodi v novo skrajnost ... Bolj kot je bil veren, večja je bila bolečina, ko je spoznal, da ni vse tako, kot si je predstavljal, sploh v razliki med naukom in prakso cerkve. Zato se je najprej rodila jeza, na plošči The Long Walk pa že lahko prisluhnemo pomiritvi z novimi drugačnimi premisleki. Tam zunaj ni samo dobro ali slabo. Vojne, ki jih je zanetila cerkev, so eno, a meditacija in molitev lahko še vedno blagodejno vplivata na posameznikovo počutje. Eno torej ni nujno neločljivo zvezano z drugim oziroma kolektivna izkušnja je lahko drugačna od individualne.

Če se vrnemo k muziki in njeni spremenljivosti v kanonu zasedbe Uniform, ne moremo prehvaliti izbire živega mesa za bobni namesto ritem mašine, sploh pa živega mesa, ki sliši na ime Greg Fox. Kot bi muzika z njim končno zaživela ali recimo drugače zaživela, kajti tudi kitarski riffi so zdaj nekoliko čistejši, na trenutke zvenijo celo kot tisti na albumu With Hearts Towards None bedna Mgła, čeprav so vokali tu bolj podobni tistim Blaža Severja iz skupine Nikki Louder. In pazi, spet – čeprav se vam album zaradi ukoreninjenih predsodkov, da ena muzika zveni veselo in druga žalostno, lahko zdi agresiven, temačen, celo negativen, moramo poudariti, da ni tako. Album ne bi mogel biti bolj pozitiven, moramo ga razumeti kot srečnega, njegov protagonist se je vendarle končno pomiril z lastno veroizpovedjo, album stoji na velikem olajšanju in odkritosti. Ravno ta odprtost, celo ranljivost, pa ga dela tako močnega, kot izpade že na prvi posluh, brez globljega vpogleda v njegovo vsebino.

Svet je, kakršen je, poln različnih idej, a ko lahko iz teh oblikujemo kolažni mišmaš, ki bo pripomogel k temu, da bi postali še boljši ljudje, ne glede na to, kaj si kdo s tem predstavlja, potem je tak svet tudi dober. Tako nekako bi zaključili Uniform, vendar glasno, kolikor le gre.