Southern Lord, 2017

Po petih letih se na valovih Radia Študent znova vračamo k enim izmed pionirjev takozvanega noise rocka in njegovih drugih imen, derivatov ter priponk; noise rocka, ki je v začetku devetdesetih let z vmešavanjem hardcore punka in metala ter težjo in temačnejšo verzijo punkrockovske brezkompromisne drže močno pretresel usihajoče punk rock gibanje. To je bila veliko bolj napadalna, hrupna in zvokovno manj uglajena glasba kot paralelno vzpenjajoča se glasba iz Seattla, ki jo vsi tako radi kličemo grunge. Prav tako kot grunge je ta glasba največ pozornosti vzbudila v podtalju, s to razliko, da noise rock oziroma post hardcore bendi - ali kakor koli jih že imenujemo - nikoli niso prešli v mainstream. Ob bendih Helmet, Scratch Acid, Jesus Lizard, Big Black, Cows pa še in še bi lahko naštevali, ne moremo niti mimo Unsane, benda, ki enako kot vsi ostali našteti ob vsakem poslušanju še vedno deluje sveže, udarno in prevratno. Z Unsane torej ponovno preverjamo pristnost, skrajnost in doslednost hrupnega rocka.

Za osvežitev in morebitne nove privržence benda naj povemo, da Unsane obstajajo od leta 1988, od leta 1994 pa ta njujorški trio sestavljajo Chris Spencer na vokalu in kitari, Dave Curran z basom in Vincent Signorelli za bobni. Današnji recenzentski termin namenjamo njihovemu osmemu dolgometražcu, naslovljenemu Sterilize. Ta je tudi prvi album, ki so ga člani producirali v lastni režiji, za snemalko pa je sedel kar sam Curran. Unsane so sicer z vsako novo ploščo svoj dom našli pri novi založbi in tudi tokrat ni drugače. Po izdajah za praktično vse velike založbe v smeri pretežno trših kitarskih glasb, po Matador, Atlantic, Relapse, Ipecac, Alternative Tentacles in AmRep, so letošnji album izdali pod okriljem založbe Southern Lord, še pred tem, to poletje, pa še 7'' s komadoma Wrung in Fix It pri založbi AmRep.

Če smo bili lani rahlo razočarani nad njihovimi someščani, sotrpini noise rocka Helmet, ki so z lanskim albumom Dead To The World še vedno le bleda senca samih sebe, podobnega za Unsane ne moremo trditi. Že res, da z vsakim novim albumom pristopajo enkrat trše, ekstremnejše, bolj agresivno, drugič pa še ostreje, bolj grobo, a to je najbolj pač odraz zelo različnih produkcij na njihovih albumih. Te so jim po večini pisane na kožo, saj se trio po skoraj tridesetih letih ne namerava prilagoditi svetovnemu poslušalstvu s plastičnim zvokom skvarjene indie mladeži. In tako se njih zvok in silovitost ne držita nazaj niti z albumom Sterilize. Še vedno so tu piskajoča in do bobničev neprizanesljiva kitara, podtalni topotajoči bas ter ohlapni bobni, ki tresejo podstat Spencerjevih rezkih vokalov. Ti že v uvodnem komadu Factory v perečem dialogu s kitarskim feedbackom poskrbijo za hvaležno živčnost, v nadaljevanju pa odpirajo več možnosti, denimo z zakoličenjem ostrega riffa v komadu Aberration, kot podaljšek že tako kričeče kitare v Avail ali pa s prevlado nad sinkopirajočo ritem sekcijo in dvigom v vreščeče višave v komadu Distance. V dobre dobre pol ure tako dobimo dozo neposredne in pristne energije, ki na liniji surovega in zmaličenega power tria, verjeli ali ne, še vedno ohranja svoj prepoznaven zvok.

Marsikdo bi v uvodu tokratne Tolpe omenjene bende opisal kot zasedbe, ki so ostale v devetdesetih in se še vedno predvsem ozirajo nazaj. A dejstvo je, da so številne glasbe, ki so nastajale takrat, zrele za posluh tudi dandanes in kljub svoji zvočni neotesanosti, nemarnosti in vulgarnosti so stale in še vedno stojijo kot nekaj povsem novega, svežega in nepredstavljivega. Unsane z novim albumom že na prvi posluh delujejo nič kaj sterilizirano, kot pravi naslov. Kaj pa pravijo v živo, bomo videli že 6. novembra v Komuni Kina Šiška.