V tokratni Tolpi bumov poslušamo dve lanskoletni izdaji severnoameriškega podzemlja. Uranium Club z dolgometražcem All of Them Naturals in Crack Cloud z istoimensko kaseto.

Uranium Club: All Of Them Naturals (Static Shock/Fashionable Idiots, 2016)

Zasedba Uranium Club iz Minneapolisa se je širši javnosti prvič predstavila konec leta 2014, ko se je na Youtubu pojavil njihov prvi demo posnetek, naslovljen Human Exploration. Malo za tem je bend ta posnetek zapakiral v kasetno izdajo in v nekaj mesecih je komad postal ogromen hit v ameriških punk krogih. Ponudbe, da bi se skladba izdala še v vinilni obliki, so prihajale z vseh strani, bend pa se je na koncu odločil, da jo izda pri angleški založbi Static Shock Records in ameriški Fashionable Idiots. No Matador, no Sub Pop.

Za novi album All of Them Naturals bend igra v isti postavi kot že doslej. Dve kitari, ena bas kitara in bobni, medtem ko si pevske dolžnosti člani razdelijo med seboj. Taka tipična rokenrol postava se odraža tudi v njihovem zvoku, ki v osnovi temelji na razgibanem post-punku poznih 70. let, vendar Uranium Club brezsramno pokaže tudi svojo naklonjenost ostalim obdobjem rokenrola v splošnem. Dinamika njihove muzike še najbolj spominja na ameriško zasedbo Devo. Podobnost tu pa ni omejena zgolj na zvok, saj Uranium Club, tako kot Devo, live nastope izvajajo v ujemajočih opravah, izdaje obeh bendov pa si tudi delijo sorodno estetiko. 

Skozi celotno izdajo All of Them Naturals slišimo intrigantno interakcijo med kitarami, pri čemer nobena ne odstopa od svojega načrta, ki je navdušiti s čim bolj minimalističnim pristopom k inštrumentu. Napetost zvoka skozi plato držijo bobni, ki so redko v prvem planu, a vseeno vzdržujejo razburljivost v vseh komadih. Celotna izdaja je dopolnjena z zvočnimi efekti in glasbenimi vzorci, ki s svojo misterioznostjo in strašljivostjo spominjajo na ameriške B-filme iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja. Nekaj podobnega se odraža tudi v oblikovanju njihovih albumov ter pamfletih, ki jih bend občasno izdaja. 

Besedila imajo veliko vlogo ob izvedbi komadov, saj s svojo sočnostjo hitro ujamejo pozornost poslušalca. Uranium Club s tipičnim ameriškim naglasom pojejo o misterioznih in fiktivnih dogodkih, ubesedenih z dobro dozo humorja in posmeha, ki včasih postaneta celo brutalna. Skozi besedila srečamo tudi skrite politične reference, s katerimi bend ves čas provocira in odpira tabu teme sodobnega časa.

Uranium Club oziroma v celoti The Minneapolis Uranium Club Band s svojim outputom ni tipičen bend. Brez prisotnosti na spletu se bend drži »starinskih« pristopov, ko so fizične izdaje in koncerti najbolj pomembne reči. Bend smo imeli možnost tudi slišati v Ljubljani konec lanskega leta, ko so odpihnili udeležence v Klubu Gromka. Čeprav bend na zadnji plati ni uspel najbolje uloviti energije in ostrine svojih živih nastopov, ni dvoma, da so Uranium Club s svojim subverzivnim garažno punkerskim zvokom že pustili ogromen pečat na trenutni punk sceni. 

Crack Cloud: S/T (Samozaložba, 2016)

Zasedba Crack Cloud prihaja iz mesta Calgary v Kanadi. To mesto je v zadnjih letih zaznamovalo kar nekaj zanimivih kitarskih izvajalcev, v sredini tega pa se je našla tudi zasedba Women in njeni nasledniki Preoccupations. V tej isti liniji post-punkovskih bendov najdemo tudi Crack Cloud, ki so do danes izdali le omenjeni EP, za letos pa so že napovedali tudi prvi album.

Osnovna inštrumenta, na katera se ta petčlanska zasedba zanaša, so bobni in bas kitara. Ta kombinacija je skozi celotno izdajo močno prisotna in zvok zasedbe vodi v nepričakovane smeri. Na tej osnovi imajo ostali trije člani zasedbe večjo svobodo v igranju, večino časa jih slišimo, kako igrajo kitare, občasno pa se vključijo še sintetizatorji ali saksofon. S tem je bend izkoristil priložnost oblikovati raznolike zvočne podobe za vse pozamezne komade na izdaji. Na drugi strani pa so vokali dokaj konstantni, s čimer dopuščajo, da ostali inštrumenti nemoteno pridejo do močnejšega izraza. Skozi celoto kasete zasedba pokaže svojo afiniteto do skladanja z repeticijo, pri čimer se večina pesmi razvija z dodajanjem slojev različnih zvokov. Take in podobne blage spremembe, s katerimi se komadi razvijajo, so največja značilnost te kasete.

Na petkomadnem izdelku zasedbe Crack Cloud slišimo vplive različnih glasbenih eksperimentov. Osrednje izhodišče predstavlja širša njujorška glasbena scena s konca 70. let prejšnjega stoletja, s tem pa mislimo tako no wave pionirje a la James Chance and the Contortions in DNA kot tudi bolj popaste in strukturirane bende, kot so Television ali Talking Heads v svojih zgodnjih dnevih. Svoje mesto tu najdejo tudi angleški post-punk bendi Swell Maps ali This Heat, ki si s Crack Cloudom delijo nekonvencionalen glasbeni in studijski pristop ter nevrotičnost v vseh aspektih izdaje. In čeprav je težko povedati, da so Crack Cloud izvedli nekaj novega znotraj navedenih žanrskih okvirjev, je bend zelo pošteno obdelal daljše obdobje glasb in to predstavil na sebi lasten način.