Med sodobnimi jazzovskimi glasbeniki bi težko našli ustvarjalca, ki bi z večjim veseljem, kaj šele bolj uspešno spajal tako različne govorice, kot to počne prav Uri Caine. Caine je ameriški pianist in skladatelj židovskega porekla, ki je v svoji karieri nekje od začetka devetdesetih let sem posnel kopico albumov predvsem za prestižno založbo Winter & Winter. Na njih je s prepričljivo odločnostjo, ki tiči nekje med obsesijo in genialnostjo, raziskoval široko paleto glasbenih tradicij, združenih v novo celoto. Toda Cainove žanrske mešanice tako ali drugače na koncu uspejo ustvariti neko jazzovsko sredico, ki je na začetku nemara bila prav tako zanikana kot katerakoli druga. Njegove poustvarjene kompozicije in interpretacije Mahlerja so že legendarne, a Caine se je mimogrede lotil še Mozarta, Wagnerja, Bacha ali Schumanna, pri čemer je zablestel predvsem v svoji edinstveni sposobnosti glasbeno-nadčasovnega in nadžanrskega vživljanja. Ker je Caine odličen tudi brez spremljave, velja omeniti vsaj še njegovo interpretacijo enega izmed Zornovih poglavij druge knjige Masade.

Četudi pa je Uri Caine v svojih interpretacijah nadvse drzen, kadar se mu to zdi pač potrebno, ga bomo danes v Tolpi bumov slišali v precej bolj klasičnem kontekstu. Poleg mešanja klasike in sodobnih zvočnih možnosti je Caine namreč predvsem pianist, ki se je na svojih albumih poklonil tudi zvezdam, kot sta Monk ali Hancock. Kar bomo torej slišali v nadaljevanju, je zgolj eden izmed glasov Urija Caina, vendar bi zanj lahko trdili, da verjetno osrednji. Ne nazadnje so tudi odlični albumi, ki jih je Caine posnel z električno zasedbo Bedrock, neke vrste nadgradnja osnovnega klavirskega tria. Povedano drugače, tudi klasični klavirski trio je zgolj ena izmed zgodovinskih etap v razvoju nekega idioma, ki pod prsti mojstra zaživi novo življenje.

Album Siren na nevpadljiv način, zato pa toliko bolj sproščeno in nepretenciozno, razišče možnosti tria, ki ga sestavljata še basist John Hébert in bobnar Ben Perowsky. Kot že na albumih Blue Wail iz leta 1999 in Live at the Village Vanguard iz leta 2004 se Cainov klavirski trio giblje po tanki črti sodobnega mainstreama, ki ga presega z individualiziranimi prijemi in rahlo zasukano sintakso. Tako album Siren otvori prodorna, vendar ritmično izmuzljiva skladba, ki samozavestvno zapušča polje post-bopa, da ga nato že v drugi skladbi lahko ponovno preči. Cainove ritmične strukture so namreč daleč od kakšnega Neila Cowleya, pa spet nekoliko bliže The Bad Plus, toda razpleti, ki jih uvaja Caine, ostajajo samo njegovi. In, seveda, po izbirnih sorodnostih v isti liniji z Waynom Shorterjem in Herbiejem Hancockom - nekateri namigi so lepo slišni.

Sicer pa je Uri Caine kljub relativni kračini večine skladb na albumu Siren vanje uspel vplesti veliko dinamike in razvojnih križišč. Kar je na njih najbolj zanimivo, so prav trenutki postopnega stopnjevanja in hipne razpustitve, kratki premori, ki duhovito odškrnejo vrata v neke druge prostore, kamor pa Cainov trio tokrat niti ne želi vstopiti. Zato so nekateri prehodi lahko hkrati grobi in neopazni, hkrati ostri in tekoči, kot denimo v skladbah "Interloper" ali "Succubus". Obenem pa je Cainova glasbena govorica odprta različnim čustvom, saj Uri Caine ne nazadnje sam poudarja, kako ima vsa glasba neko skupno čustveno moč.

Siren valovi med poskočnimi in ponižnimi ritmi, se poda v pretočni lirizem in presenetljivo jasno usmerjeno improvizacijo, razišče prefinjeno osenčene odtenke in poantirane skupinske poudarke. Za en sam album klavirskega tria je to že ogromno, a zahteva tudi nekoliko pozornejše uho, ki se ne bo pustilo prehitro zavesti.