Celinka, 2020

Zasedbo Fantje z Jazbecove grape smo prvič slišali na drugem albumu Uršule Ramoveš Na sunčn dan sm se z biciklam pelu, objavljenem leta 2003, ki je pevko postavil na zemljevid drugačne domače glasbene in poetske izraznosti. Za to je poskrbel njen življenjski sopotnik, z Jenkovo nagrado ovenčan pesnik Janez Ramoveš, z nenavadnimi pesmimi v poljanskem narečju, ki so se z lahkoto sprehajale od melanholije do groteske. Njegove pesmi Uršulo Ramoveš še danes navdihujejo k enako nenavadnim in raznolikim uglasbitvam, ki združujejo šanson, nekonvencionalno kantavtorsto, duh po ljudskem in samospev. Njene najnovejše pesmi bodo jutri izšle na albumu Hribovske balade, ki ga bo ta petek, 11. septembra, predstavila na Drugi godbi.

Od prejšnjega albuma Talisman je minilo kar sedem let, ampak to za ta bend ni nič nenavadnega, saj so bili podobni premori med dvema izdajama že prej bolj stalnica kot izjema. Stalnica je tudi dejstvo, ki smo ga na teh valovih ugotovili že ob izidu albuma Staroselski ciklus leta 2006, in sicer da vsak album zasedbe zveni drugače. Za spremembo v zvoku poskrbijo tokrat številni gostujoči glasbeniki, pa tudi sami člani Jazbecov, torej Janez Ramoveš, pevec Metod Banko ter harmonikar in pianist Joži Šalej, s katerim pevka sodeluje že od prvenca Sugar Free Baby iz leta 2000.

Osnovno zasedbo na Hribovskih baladah s sila raznolikimi zvoki bogatijo skupina Martin Ramoveš Band, v kateri sta ob Martinu še Marko Petrič in Rok Skoliber, ter Jelena Ždrale, Boštjan Gombač, Blaž Celarec in Nino de Gleria. Tako je denimo v pesmi Od Marije zvok bendovski, z izpostavljeno električno kitaro v ospredju celo rokerski, a podobno zastavljenih pesmi ni toliko, da bi zaznamovale ves album. Uršula in Jazbeci ostajajo večidel zvesti že prepoznavnemu izrazu, ki sledi sloganu »manj je več«; v mnogih pesmih se tako glasbila kot spremljevalni glasovi »držijo nazaj« in so raje asketski kot bohotni.

Uvodi v komade so večidel počasni, razpotegnjeni - v njih Šalej bodisi z jecljajočo harmoniko bodisi s prekucevajočimi se klavirskimi tipkami oriše vzdušje posamične pesmi. Tudi drugi inštrumenti imajo podobno dodatno vlogo, da z nekaj zasuki ali vbodi podčrtajo zapete besede oziroma pridajo k dramatičnosti pesmi. Ko govorimo o dramatičnosti, merimo na to, da malone vsi komadi delujejo kot miniaturne glasbeno-besedne pripovedke, podobne kabaretskim songom, pri katerih je treba še posebej paziti na učinkovito rabo muzike in glasov ter na njihovo ravnovesje.

V takem, kabaretskem ključu zazveni kar nekaj pesmi, denimo Masovnik umori ščurka, v kateri lenobnemu in resnobnemu začetku sledi počasno razposajeno muziciranje, kakršnega bi prisodili rahlo okajeni druščini v oštariji. Nato sledi burni in burkaški del z vse hitrejšim tempom, ki v misli prikliče cigansko godbo, ta pa se proti koncu pesmi znova umiri. K občutku asketskosti ali odmerjenosti še kako pomembno prispeva Janez Ramoveš, ki raje rabi manj besed kot več in raje odstira kot odkriva.

Album Hribovske balade zato tudi terja poslušanje v slogu počasnega odkrivanja zvočnih in besedilnih fines, ki jih na njem kar mrgoli. Enkrat v bluesu, ki je to le v naslovu, drugič v osupljivi sopostavitvi vokalov, tretjič v očarljivem glasu Uršule Ramoveš, ki jo kakor iz daljave spremlja zategla in otožna trobenta. Ali pa v čutni predelavi pop uspešnice Sonnyja Bona Bang Bang (My Baby Shot Me Down), ki se v prepesnitvi glasi Biv je vesele, po vzdušju in izvedbi pa ponudi vse, samo veselja ne … A po veselje bo treba med veseljake, Uršula Ramoveš in njeni Jazbeci pa nam ponujajo drobcene jedke in zadete podobe življenja, ki poteka v neki drugi vzporednosti …