InFiné in Pain Surprises, 2022

Lebdeči zvoki, ob katerih dobimo občutek, kot da plujemo po vesolju, je eden od opisov, ki lahko opredeli dolgometražec Touch The Lock, prvenec pariškega dvojca Neyse Mae Barnett in Emila Larocha, javnosti bolj znanega pod umetniškim imenom UTO. Gre za glasbeno sodelovanje, ki sega v leto 2013. Dvojec si je za izdajo prvega albuma vzel kar nekaj časa, kar lahko pripišemo mnogim sodelovanjem na francoski oziroma predvsem pariški glasbeni sceni.

Ustvarjalca sta bila pod vzdevkom UTO produktivna predvsem s krajšimi izdajami, ki so začele izhajati leta 2016. Ob nekaj poslušanjih se zdi, da sta se že v tistem času prepustila zvoku, ki sta mu ostala zvesta do danes. Inštrumentalni del glasbe se giblje denimo med triphopom in sanjavim popom, k temu pa je dodan vokal. Ta ustvari zasanjano vzdušje, ki poslušalca pogosto zaziba iz skladbe v skladbo. To se sčasoma izkaže tudi za dvorezen meč. Predvsem pri starejših kreacijah. Poslušalec se težko otrese občutka, da se je morda znašel sredi poslušanja kakšnega še nikoli prej slišanega albuma FKA Twigs ali drugega podobnega ustvarjalca. Kljub temu da sta glasbenika precej hitro odkrila zvok, ki bi ga lahko opredelili za njunega, ju je to vodilo do točke, ko je vrh dogajanja na EP-jih predstavljala zgolj preprosta sprememba tempa, in nekaj podobnega bi lahko dejali tudi o aktualnem albumu.

Vseeno pa je tako hitra sodba o plošči Touch The Lock nepravična. Že v prvi skladbi slišimo zasuk v premisleku dvojca UTO. Razlog je pravzaprav enostaven – sprememba jezika, in ta deluje. Jezik, s katerim sta se predstavljala na kratkometražcih, je bila vselej angleščina. No, nemudoma nas v skladbi Délaisse navdušita z uporabo maternega jezika, francoščine, ki v njuni glasbi deluje odlično. Teksti v francoščini se na albumu pojavijo še v skladbah Souvent Parfois in À La Nage. Komadi so razporejeni v takem zaporedju, da ne poslušamo vseskozi zgolj tekstov v angleščini, ki pa na albumu Touch The Lock vseeno prevladujejo. Album je drugačen od preteklih izdaj, zveni bolj zrelo. Pri tem ne mislimo le jezikovne raznolikosti, temveč tudi glasbeno produkcijo in vsebino besedil.

Tematika je kljub poskočnejšemu zvoku pravzaprav depresivnejše narave. Neysa in Emile se denimo dotakneta soočanja z mentalnim dnom v skladbi Heavy Metal, spomina na preminulo babico v skladbi This New Phase in nenazadnje obsesivnega pogrešanja ljubljenih v skladbi Souvent Parfois. Teme in način podajanja so več kot očiten dokaz o dozorevanju glasbenikov kot tekstopiscev. Vsekakor pa ne gre prezreti niti glasbene produkcije, ki sta jo tako kot tekste pomaknila za kak nivo više. Čeprav inštrumentalni del skladb glede na tekste ne odraža enake otožnosti, je vredno omeniti, da to dosežeta na drugačen način kot prej. Velikokrat poskrbita za izrazit vstop, ki poslušalca ujame nepripravljenega. Ravno ta učinek presenečenja dobro dopolnjuje spremenjen način podajanja besedil in skupaj jima uspe doseči želen efekt skladb. Že res, da je na albumu še vedno nekaj šibkih komadov, ki delujejo malce duhamorno in ob katerih imamo občutek, da gre za fillerje, pa vendar je album kot celota nadgradnja preteklih EP-jev. Ob koncu poslušanja še vedno vemo, da poslušamo UTO, vendar je to drugačen, modernejši UTO, ki se počasi oddaljuje od preteklega ustvarjanja.