PAN, 2016

Tokratno Tolpo bumov posvečamo italijanskemu eksperimentalnemu skladatelju Valeriu Tricoliju z že drugim albumom za vedno opaznejšo in vse pomembnejšo berlinsko založbo PAN. Ta se že približno osem let ukvarja z izdajanjem vsestranske robne glasbe vse od elektroakustičnih raziskav do različnih obklubskih odvodov, predvsem v zadnjih nekaj letih pa se je s sodelovanjem z avtorji, kot so Mark Fell, Lee Gamble, Visionist, Helm ter M.E.S.H., vzpostavila kot ena najpomembnejših akterjev berlinskega glasbenega obrobja. Ob pogojni tehnološki aktualnosti zgoraj naštetih se Valerio Tricoli s svojim na analogno opremo vezanim pristopom, akademskimi podtoni ter različnimi referencami na klasično literaturo ali metafizične okultne tematike, morda zdi neumesten, vendar pa njegov specifičen izraz lahko deluje tudi kot izrazit kazatelj obstoja prostranih možnosti znotraj tudi že dodobra iztrošenih tematik in tehnologij.

Tricoli kljub svoji fascinaciji z analogno tehnologijo z njo ni omejen, na novi plošči Clonic Earth pa se njegov pristop morda najopazneje do sedaj tudi loči od zgolj elektroakustičnih procesov ter poseže po orodjih za zvočno sintezo in močno procesiranih zvočnostih. Z njimi se njegova zvočna paleta temeljito razširi in tudi same kompozicije se zdijo veliko bolj fluidne; verjetno tako v samem procesu kot v končni glasbeni formi. Posamične skladbe, v katere se morda najlažje potopimo s pomočjo dobrih slušalk ali konkretno dodelanega domačega kino ozvočenja, v večini krepko presegajo dolžino desetih minut, najrazličnejše zvočne steze pa se v njih preudarno in cinematično prepletajo med seboj.

Čeprav v skladbah ne najdemo uporabe repeticije ali posebej izpostavljenih zvokov oziroma prevladujočih tem, se znotraj njihovih popolnoma nebrzdanih celot uspejo vzpostavljati zasnutki jasnih progresij. Te nikakor niso zgolj linearne, temveč se v svoji kompleksnosti po občutku spontano razraščajo v vse smeri in pri tem dodobra izkoristijo tudi razsežnosti zvočnega polja ter možnih premikov znotraj njega. Tricoli nas zbrano in odločno vodi po popolnoma nepredvidljivem, a vseeno koherentnem in enovitem ter docela samosvojem zvočnem svetu, v katerem smo izpostavljeni neštetim čudovito podrobnim zvočnim teksturam, ki se s strateškimi, a intuitivno zastavljenimi sopostavitvitvami dopolnjujejo v skupnem izrazu.

Lahko bi govorili tudi o skrivnostni mračnosti te glasbe in o različnih metafizikah, pri katerih avtor išče navdih, a prekomerno iskanje pomenskosti bi lahko hitro omejilo naše doživljanje. Tudi sam Tricoli pravi, da ob opisovanju svoje glasbe prej kot po definiciji posega po zgolj namigih. Tako je o njegovih ploščah morda najprimerneje govoriti predvsem kot o zvočnih doživetjih, katerih celovita abstrakcija pa je mestoma prebita s prepoznavnostjo posameznih zvočnosti, denimo cerkvenega zbora dodobra obdelanega z efekti, šepetajočega branja proze in na neki točki tudi najrazličnejših vzorcev radijskih prenosov. Avtor torej ob izgradnji kompleksnih vzdušij posega po ohlapnih asociacijah, s katerimi nas vodi po do potankosti premišljenih, a obenem popolnoma organsko razraščajočih se, vpotegljivih zvočnih narativah.

Njegova glasba, ki se povezuje z glasbeno tradicijo musique concréte, zgodnjimi futuristi in Cageovsko logiko, se obenem prepleta tudi s tehnologijami in pristopi novejših smeri na klub vezanega zvočnega oblikovanja, predvsem pa jim je na založbi PAN postavljena ob bok. Tako se različne raziskovalno naravnane robne glasbe informirajo med seboj in se vzajemno razvijajo, obenem pa skupaj dosežejo veliko več ušes. V primeru Valeria Tricolija se ta ušesa srečajo z drznim, a hkrati presenetljivo poslušljivim presežkom.