Posh Isolation, 2018

Čeravno v Tolpah bumov skušamo zaobjeti kar se da veliko glasbeno pomembnih, naprednejših in vidnejših dolgometražnih izdaj, nam producenti, kot je stockholmski Jonnas Ronnberg, takšno misijo močno otežujejo, saj je tok izdaj preprosto prevelik in preveč deroč, da bi ga uspeli ukrotiti. Njegovo delo smo sicer že obravnavali v recenzijah dvojca Ulwhednar, plošče Modern Silver ter albuma Rave, ki ga je ustvaril trio The Empire Line, tokrat pa se posvečamo solo projektu, imenovanemu Varg, kar v dobesednem prevodu pomeni »volk«. In če kam, se stekla, divja in agresivna podoba volčjaka ostrih zob zliva v nadčloveški glasbeni katalog Jonnasa, ki je v samo petih letih in zgolj pod psevdonimom Varg postregel s kar petnajstimi ploščami. Že res, da morda prav vse ne upravičijo oblike dolgometražne izdaje in da je ta zaradi eksperimentiranja z zvokom ter drugačne vizije nekajkrat samo preferenčni format umetnika, a dejstvo ostaja – Varg tako s svojimi solo kot tudi skupinskimi izdajami ne premika meja zgolj v kvantiteti, temveč tudi v kvaliteti izdanega materiala. Resda lahko tudi zelo površno njegovo delo zaobjamemo v nek osnoven model švedske elektronske melanholije, a mu s takšno oznako v resnici delamo krivico.

Tokrat poslušamo njegovo peto delo iz serije Nordic Flora Series, podnaslovljeno s Crush – četrto je, mimogrede, na voljo samo v izredno omejenem številu kasetnih izdaj. Pred letom dni je Ronnberg sicer postregel z izredno dobro sprejetim tretjim albumom iz serije Nordic Flore, imenovanim Gore-Tex City, na katerem smo lahko prisluhnili sodelovanju z absolventoma industriale Alessandrom Cortinijem in Drewom McDowallom, presenetljivo pa je vokale posodila celo švedska figura sad rapa Yung Lean. Svojo ironično, resno neresno držo je v prejšnji ediciji nordijske flore zlival v ambientalne techno kose, ki so odražajo samoto in celo žalost, tokrat pa se slogovno znotraj melanholičnih melodik pomika k romantičnemu ambientu. Kot namiguje že ime albuma, poslušamo zvočno interpretacijo, ki se osredotoča na poskok adrenalina ob zatreskanosti, pri kateri sta percepcija in obnašanje korigirana s strani spremenljive kemične in emocionalne intenzitete. K temu momentu v precejšnji meri dodajo vokalni vpadi sodelujočih na albumu -  AnneMeline, Vanity Productions, Chloe Wise, Matti Bj-ja in tako naprej.

Varg želeni učinek doseže s posebno rabo tekstur in vokalov – ta spomni na eksperimentiranje Holly Herndon z sprožanjem ASMR občutij, kar se odraža v povečani dojemljivosti za intimo in celo nelagodju poslušalca. Od svojih začetnih lo-fi techno podvigov se pomika k zvočnemu dizajnu ambientalnih krajin, kar album naredi bolj brezobličen, kot so bili denimo nekateri prej. Še vedno gre zaslediti tudi funkcionalnejše kose, ki jim Ronnberg v svojem ironičnem humorju dodaja trapaste efekte, kot sta denimo zračna hupa in pa napenjanje strelnega petelina iz zbirke sample zvokov na iPadu. Poslušalec je skozi scenosled štirinajstih komadov povečini razpet med prijetnim zvočenjem in milo rečeno čudaškimi eksperimentacijami – zasledimo lahko celo tolkalske elemente, značilne za trap. Hkrati pa digitalni podpis albuma slednjega naredi še bolj zanimivega – skoraj v celoti je bil namreč Crush sproduciran na poti, kar na mobilnih napravah. Takšen pristop je danes največkrat zaničevan in posmehovan, a se Varg za takšne navidezne žanrske in obžanrske standarizacije ne zmeni ter svojo genialno sposobnost ustvarjanja harmonij, občutenj in zvočnega dizajna kaže z izredno nekonvencionalnim pristopom.

Varg se je tekom serije Nordic Flora Series dokazal z izjemnim občutkom za melanholične glasbene izpovedi, in čeprav so bile prve ekspedicije bolj sramežljivo puste, so postavile dobre temelje za nadaljevanje. Ob peti izdaji v seriji – Crush – Ronnberg samozavestno izliva glasbeno refleksijo svojega okolje. Osmišlja navidez nasprotujoče si stvari, čudovite harmonije ob smešnih zvočnih efektih ali pa izoblikovan in konceptualen pristop k produkciji, ki se nato zgodi na mobilnih napravah. In Varg je resnično mojster prav slednjega – ob izvrstni intuiciji za melodični skandinavski hlad njegova glasba zveni smrtno resno, hkrati pa na trenutke kot popolna šala. Ta disonančna nasprotja, neskladja, ki nam ne dajo miru, mu rišejo edinstveno in avtentično glasbeno avro, v delu Crush kot najbolj drznem podvigu pa je razvil najbolj domišljen glasbeni izraz doslej.