Modern Love, 2012

Vatican Shadow je še ena izmed preoblek patološko plodovitega Dominicka Fernowa, ki se je kot Prurient uveljavil zlasti na noiserskem poligonu, kjer je ubral dokaj samosvoj in brezkompromisen pristop. Noise je tako v nekem intervjuju opisal kot svobodo tega, da raziskuje svoje osebne obsesije povsem izven kakršnihkoli žanrskih okvirov ali zahtev publike. Ideologija za ustvarjanjem znotraj tega označevalca »noise« je torej preprosta: gre za totalno sebičnost in samoraziskovanje. Zdi pa se, da to logiko Fernow neusmiljeno aplicira tudi pri drugih pojavnih oblikah, v katerih ga lahko srečujemo zadnja leta, pa naj gre za Ash Pool, Cold Cave ali pa njegovo trenutno najbolj aktualno inkarnacijo Vatican Shadow. Ta trenutek najbolj sveža izdaja pod tem imenom se imenuje Ornamented Walls in je v začetku meseca izšla pri založbi Modern Love.

Ob izbiro založbe se bomo nekoliko obregnili pozneje, najprej pa se ustavimo pri sami evoluciji Vatican Shadow. Izbira tematik in nekaterih izraznih načinov že od vsega spočetja te frakcije neizbežno spominja na britanski simbol eksperimentalne elektronike in hkratne politične nekorektnosti, Muslimgauza. Primerjava med dvema ustvarjalcema se že skoraj nadležno pojavlja v vsakem opisu tega, kar Fernow počne v zadnjih dveh letih z Vatican Shadow, vendar pa nikakor ne gre le za pavšalno vzporejanje. Fernow sam priznava, da je bil Muslimgauze zanj ogromen vir navdiha, delita si nebrzdano fascinacijo nad konflikti v muslimanskem svetu in to brez zadržkov vnašata v svoje raziskovanje zvokovne ekspresije ter izbirata podobna sredstva za vzbujanje občutkov napetosti in tesnobe. Da njune hiperproduktivnosti niti ne izpostavljamo kaj posebej: Muslimgauzove kasete izhajajo še več kot 10 let po njegovi smrti, samo letošnje izdaje Vatican Shadow pa ravno tako niso zanemarljive.

Da pridemo do albuma iz današnje Tolpe bumov, pa se moramo vrniti k Prurientu, osebnosti, s katero se je Fernow zgradil in utemeljil znotraj snovanja hrupa, ki ga sam nikoli ni hotel označevati za glasbo. Kljub temu pa se je z albumom Bermuda Drain in malo ploščo Time's Arrow, ki sta lani izšla pri sedaj že preminuli založbi Hydra Head, nekako izkopal iz morilskega hrupa oziroma predrugačil hierarhijo uporabljanih zvokov. Melodijo je potisnil v ospredje, dodal jasno prepoznaven ritem, hrupnejše elemente pa deloma postavil v funkcijo kulise in ne več vodilnega elementa svojega izraza. Poleg tega je z Bermuda Drain in tudi sodelovanjem pri synth-pop-industrialni zasedbi Cold Cave v svoje delo vnesel novo obliko iskrenosti, ki izhaja zlasti iz drugačnega pristopa k izrabi lastnega vokala. V svoj izraz je začel inkorporirati precej bolj jasne in premišljene vokalne linije, kar kaže tudi na določen nov proces rafiniranja čustev, ki jih vlaga in rekonstruira v svojih zvočnih kreacijah. Možakar, ki je svojo kariero utemeljil znotraj agresivnega hrupa in ušesa cefrajočih feedbackov – po neki idealistični predstavi očiščenih pričakovanj in zahtev - se je s tem znašel v skorajda smešnem paradoksu in nemilosti zagamanih noise puristov.

Nekaj, kar je bil za Vatican Shadow naraven proces vzklitja, je v skupnosti poslušalcev in kritikov padlo v nič kaj hvaležno kategorijo, ki ji zasilno lahko rečemo outsider techno. Gre za fenomen, ki je bil na Radiu Študent že obravnavan v oddaji DJ Grafiti in pod katerim imamo v mislih infiltracijo noiserjev v techno glasbo in iskanje novih kreativnih poti znotraj njega. Splošne značilnosti tega pojava bi morda lahko okarakterizirali s sicer lesketajočimi melodijami in plesnim ritmom, ki pa se kljub temu izmenično utapljata in rineta ne površje zlovešče teksturiranega ambienta. Skozi to prizmo je zato prej omenjeni izid albuma Ornamented Walls pri založbi Modern Love, kjer sicer domujeta denimo Demdike Stare in Andy Stott, povsem umestna poteza.

Pričujoča vinilna plošča namreč predstavlja naslednjo stopnjo v sicer eksponentnem razvoju, ki se je Fernowa polotil v zadnjih letih. Album je pravzaprav zbir treh živih posnetkov, ki se nahajajo na prvi strani in so že izšli na samostojni mali plošči, ter šestih novih skladb na drugi. Vpliv avtorjeve preokupacije z dogajanjem na Bližnjem Vzhodu je še vedno močno prisoten in se pojavlja predvsem v naslovih skladb in niansah, kot so denimo na prvi posluh naključno vstavljeni posnetki petja in žebranja z anonimnega bližnjevzhodnega trga. Album ima izrazito eklektično kvaliteto, ki se kaže predvsem v razmerju med tematsko metaforiko in zvočno izraznostjo, človek tako ne ve, ali bi zraven moral plesati ali pa bi mu moralo biti slabo ob misli na dogodke, upodobljene v naslovih – naslov trilogije Operation Neptune Spear je pravzaprav tajno ime, pod katerim je bila izvedena akcija iskanja in posledične usmrtitve Osame bin Ladna. In četudi v tako imenovani civilizirani družbi prevladuje nekakšen konsenz, da je bila to pravzaprav nujna poteza, se je ob silovitem in tesnobnem techno ritmu morda treba skoraj neizogibno vprašati, ali se sploh spodobi plesati nanj. Minimalizem, ki je zaznamoval druge letošnje izdaje Vatican Shadow, je na Ornamented Walls večinoma poniknil in naredil prostor za razkošno in počasno grajenje zvokovnih skulptur, izvrsten primer tega je prirejena skladba Cairo Is A Haunted City, ki se je prvotno pojavila na prav tako letošnjem albumu September Cell. Ornamented Walls bi tako lahko smatrali za nekakšen pregled in rekonstrukcijo letošnjega ustvarjanja Vatican Shadow, ki ob svoji siceršnji ambicioznosti vseeno pušča še nekaj prostora za bolj koherentno spajanje posameznih sklopov, vendar pa si je težko misliti, da bi Fernow sploh želel ustvariti album, ki ga je preprosto poslušati.