TRA, 2019/2020

Kontekstualni oris novogardaške slovenske in ljubljanske raperske scene nikakor ni pozitiven. Raperjev, mlajših od 22, 23 let, ki bi suvereno obvladali rapanje in bili vsaj malce izvirni, praktično ni. Nekoč močno reprezentana hiphop subkultura med mladimi je znotraj mlajših sil praktično neobstoječa in skoraj vsak najmanjši odklon je zato deležen toliko večjega odobravanja. Praktično edini raper, ki v svoji generaciji po zanimivosti, osnovnih veščinah, dostavi besedil, stilu in na beatih izstopa je Vazz.



V drugem dolgometražcu prvaka nove ljubljanske rap scene skorajda ni več najstniškega Vazza, najmlajšega umetniškega člana družine Cavazza, je nastal v maniri klasičnega raperskega dvojca producent in rimoklepač, kar je torej manjši odklon od njegovega prvenca. Za nameček je tokrat album izpeljal povsem brez vsakršnih gostovanj, kar je za novo gardo ljubljanskih in slovenskih emsijev skorajda nenormalno. Še več; da Vazz ni klasičen raper, pove podatek, da ima fant za seboj nekaj let šole klasične kitare, da je bolj kot tuj hiphop v mladih letih favoriziral Zlatka in nekatere druge domače raperje in se kaj kmalu začel ukvarjati tudi s freestylom, kar mu vsekakor daje določeno širino pri besedilih ter tudi kake prepotrebne odmike od sicer zelo zakoličeno ter strukturirano spisanih besedil.



Raper, rojen konec devetdesetih, povečini ni predstavnik tako imenovane milenijske rap generacije, kjer je vse ostalo pomembneje od vsebine, marveč je zelo vsebinski raper, razmišljujoč predstavnik mešanice stare in nove raperske estetike, ki nam skozi vseh enajst kompozicij albuma predaja zelo introspektivno in osebno noto. Njegov drugi album Jacob, naslednik prvenca Individuum, je sicer izšel ob koncu lanskega leta, a je na drugi dan leta 2020 doživel svojo deluxe edicijo z dodatnimi tremi komadi. Album je nastajal na mnogih snemalnih dnevih pri ljubljanskem producentu Hyuju, ki je sicer bolj kot starošolski estetiki bližje poslušalcem trapa in novejših glasbenih praks, a je album narejen ravno na presečišču nove,  malce trapovske, subovske, snare in hi-hit prakse ter klasične raperske prakse devetdesetih.



Za razumevanje albuma je pomembno vedeti vsaj še to, da ima Vazz dve državljanstvi, poleg slovenskega še finsko. Zaradi slednjega so ga kmalu po koncu gimnazije finske oblasti poklicale na polletno naborništvo, ki ga je utrdilo, učvrstilo in mu ponudilo veliko novih pogledov na življenje - ti rezultirajo tudi v besedilih Jacoba. Tokratni album je namreč precej bolj odrasel, naštudiran in malce manj igriv od prvenca, kjer si je dopustil malce več, a je hkrati zvenel manj študiozno in zbrano, sam album pa ni imel toliko albumskega ritma kot tokratni, ki deluje kot zaokrožena celota. Jacob je takoj po izidu skočil na prvo mesto slovenske  iTunes lestvice.



Hitro odrasel človek ponuja precej odraslo, vase zazrto vsebino, kjer se sicer vrača v preteklost in odraščanje, a središčna točka ostajajo njegovi pogledi in njegova občutja sedanjosti. Vazz se bohoti z zelo razkošnim in zanimivim vokabularjem, kompleksnimi,  študizonimi in poetskimi besedili, dobrim besednim tokom - tako pri hitrejših kot počasnejših kompozicijah - ter mnogimi besednimi igrami in komparacijami, ki nenehno skačejo iz njegovih besedil.



Album sicer odpre govor njegovega dedka Borisa in otožni zvoki godal, nato pa sledijo besedne akrobacije in zanimivo premetavanje besed, z referencami tako na domače raperje kot ostale domače izvajalce, a vse skupaj zveni malce mehansko, neemocionalno in zategnjeno. Enostavno si Vazz ne pusti priti do manj naštudiranih in spontanih momentov, ki smo jim bili priča recimo v komadu Pikaso s prejšnjega albuma. Vazz je postal malce bolj shematski kot prej in vojska mu je privzgojila veliko discipline, premišljanja in resnosti,  kar je pri nekaterih stvareh dobro, za poslušanje picajzlasto osmišljenega albuma pa vse skupaj deluje malce prestrogo.



Načitanost, razgledanost in poetskost so verbalno največje vrline Vazza in njegove dovršene plošče, ki ponuja precej razmišljanja o vsakdanjiku. Avtor nas prek tematik ljubezni, zaupanja, samozavesti, prevpraševanja denarja, pa tudi ega, vojske, hitrega časa, ujetništva v glavah in klasične raperske prevzetnosti, izvirajoče iz freestyle momentov, od začetka do konca vozi z zelo artikuliranimi mislimi. Odlično razumljiva dikcija in močan vokal, s katerima nas Vazz v zelo prvoosebni, introspektivni in nič kaj refrenasti estetiki suvereno vodi v svoj - na momente kar filozofski svet, pa imata tudi nekaj težav. Prva je, da se Vazz večkrat ne prepusti in se vse skupaj sliši zelo robotsko, s čimer umanjka groove. Druga je, da je verbalno manj eksperimentalen in igriv kot je bil na prejšen albumu, kar gre seveda povezati z odraščanjem in vojsko. Tretja je, da občasno nima občutka, kdaj omehčati dele kompozicij, kdaj poudariti določene dele in kako stvari narediti bolj tekoče in pretočne. Četrta je, da je na momente malce pretenciozen in preveč govori o umetnosti, ki pa je ni zaznati v dovoljšnji meri. Tako poslušalca ne prepriča z znanjem o umetnosti, o kateri je toliko govora. Enostavno o njej bolj govori kot jo izkazuje na komadih. Peta je del freestylerske sproščenosti, ki v teh zelo zakoličenih besedilih vsekakor umanjka. Šesta je refren komada Mladi gamsi, ki močno spominja na refren Dobrih momcev, ustvarjenih s strani Tadija Tade in Mriga. Sedma je izmenjava med slengom in slovnico ter prevelika mera mešanja slovenskega in angleškega besedišča, čemur smo priča praktično v vsakem komadu, osma in poglavitna pa je petje na dodanih komadih, ki enostavno ne dosega ravni na preostanku albuma.



Vazz močno spoštuje osnovno hiphop izročilo, vinil postavlja pred YouTube in je nekakšna raperska vez med starim in novim, med spoštovanjem starega hiphopa in ohlapno, nespoštljivo držo aktualnega, a največje presenečenje albuma je ljubljanski producent Hyu, ki je zanj postavil vrhunsko zvočno podobo. Polovica plošče bazira na kitarskih vzorcih, kar Vazzu kot kitaristu seveda ustreza, tudi sicer pa so vzorci kratki, a dobro premišljeni, detajlno dodelani in natančno umeščeni ter veliko pripomorejo k atmosferi albuma. Hyu je zajahal nek precej organski hiphop, ki je za naše razmere zvočno močno presežen in spaja sodobne trapovske hi-hate, dodelane sube, jazzy vzorce ter zelo žive in vrhunske base. Od bolj poskočnih latino ritmov do atmosfersko počasnejših in tematskih križancev starega in novega se Hyu prebija suvereno in praktično nikjer ni ničesar premalo ali preveč, s čimer Vazzu pušča dovolj prostora za vse besedne akrobacije. Ravno ta zmes organskih in zelo sodobnih, produkcijsko in zvočno dovršenih ter oprijetih, do potankosti dodelanih podlag ponuja kohezivno ter čvrsto oporo besedilom.



Vazz je novi up domačega hiphopa, ki točno ve, kaj počne, kombinacija s Hyujem pa se sliši neverjetno organska. Na albumu je veliko razmisleka, veliko spominov na odraščanje in morda celo prehitro odrasla nota avtorja, ki je prekmalu izgubil najstniško razigranost in hočeš nočeš odrasel. Jacob Deluxe predstavlja nekakšen tujek v domačih raperskih vrstah. Verjetno je Vazz sploh kakemu mlajšemu poslušalcu nerazumljiv, klasičnemu raperju pa premalo hvalisav, a njegov radoveden in mestoma neuniformiran smisel za pisanje je jasen dokaz, da je daleč pred preostalimi  raperji svoje generacije. Iskrivost in iskrenost izkazana na Jacobu kljub umanjkanju sproščenosti in verbalne dinamike  dokazujeta, da je Vazz že postal zrel raper in pisec, ki pa nam hkrati pušča še precej prostora za napredek in rast v prihodnje, saj mu do na plošči omenjenih Kosovela in Prešerna manjka še veliko. Jacob Deluxe je dokaz, da se vsaj pri enem izvajalcu za prihodnost domačega hiphopa ni treba bati, in hkrati sporočilo, da je čas, da spoznate prvaka nove reperske generacije, če zanj še niste slišali. Mladi gams je udaril na polno in ne misli se ustaviti.