Clean Feed, 2017

V krogih, kjer je vedno aktualno odkrivati razredni boj na zunanji meji med glasbenimi žanri, je tako imenovana fuzija navadno nastopala kot zmerljivka. Izraz je označeval na primer prevzemanje najslabših lastnosti spojenih žanrov in pobeg kreativnosti v množičnost stadionskih koncertov. V besedi fuzija se skriva tudi bolj neposreden razlog za njegovo sumljivost, če v njem beremo zunanje spajanje dveh prvin, ki sta si sicer po neki logiki med seboj tuji in nepripadajoči. Kot brisanje nekih prirojenih razlik, ali na primer zgolj specifičen izraz za eklekticizem. A po tej poti pomen besede lahko tudi obrnemo in se s tem nekoliko približamo temu, kar počno Velkro, katerih ime tudi samo označuje nekakšen površinski spoj. Lahko na primer pomeni le zanikanje naravnosti določenih razlik, a v tem pomenu je fuzija izraz za v glasbi dandanes zelo razširjene prakse. 

Že samo v domačih krogih smo na primer saksofonista Velkro, Boštjana Simona, slišali še v dveh zasedbah, ki bi ju lahko ohlapno označili s tem izrazom: Trus! in Litošt. V resnici je sicer le pri slednji zares možno nadaljevati predhodno refleksijo, kolikor je grupa uperjena proti določenim žanrskim preokupacijam in vsiljenim mejam. Fuzija, kakršno prinaša trojica Velkro, je precej bliže starejši spojki jazzovske improvizacije in rockovske zapacanosti, neki stari zgodbi torej, ki jo danes oživljajo na primer različni odvodi norveških Motorpsycho. V tem smislu Velkro - na tokrat že tretjem studijskem albumu lenobnega naslova - nadaljujejo nakazane prijeme brez notranjih pretresov. 

S ploščkom Too Lazy To Panic, na katerem se Velkro vračajo kot varovanci dobro nam znane založbe Clean Feed, dobimo tako nadaljevanje neke že od njenega začetka dobro definirane zgodbe. Ta je na svoj način porazdeljena predvsem med mehko fraziranje Boštjana Simona na saksofonu in kitarsko distorzijo Stephana Meidella, ki jima povsem neproblematično stoji ob strani Luís Candeias na bobnih. Vendar je ta mednarodna zasedba precej bolj definirana v samih komadih, ki tokrat na eni strani manjkrat zaidejo v popolno dekonstrukcijo melodije, na drugi pa zvenijo bolj ošpičeno v razmerju do nežnejših jazzovskih variacij. 

Naslovni komad se tu popolnoma potopi v repeticijo, kakršne smo bili pred kakim poldrugim desetletjem vajeni od določenih kanadskih postrockovskih bendov, vendar brez odvečnega patosa ta služi predvsem kot mehka podlaga za lahkotno preigravanje osnovne teme. Vseeno nas v ploščo raje uvede elektronsko brnenje, ki nekako postavi zemeljske in temačne temelje ostalim instrumentalom. Pri teh prevladuje počasno valeči se ritem, ki bo najpogosteje počasi srečal nek prelom, ali pa brez pompoznosti prešel v bolj razigrano formo.  Taka razigrana forma bo še najbolj izstopila v tretjem komadu, Human Element, ki se še najobčutneje oddalji od prevladujoče zemeljske teže celotnega albuma, najbolj poudarjene v njegovem zaključnem, nizko donečem kosu. 

Na Too Lazy To Panic se Velkro pokažejo v ustaljeni podobi: kot vešči glasbeniki, ki se družijo ob neambiciozni formi, a jo ravno zaradi te nezahtevnosti toliko laže razgibajo v različnih posrečenih momentih. Hiba, ki bi si jo ob tretjem albumu Velkro drznili izpostaviti, pa ni toliko v sami izvedbi, niti v nekakšnem globalnem post-rockovskem eklekticizmu, ki ga tu vseeno napolni precej izvirna in prepoznavna igra. Problem z Velkro je morda v tem, da med njihovimi albumi ni neke globlje razlike: včasih se zdi, kot da poslušamo ponovitev kake starejše skladbe, čeprav podobnosti niso zelo oprijemljive. Po drugi strani pa vseeno dobimo vtis, da Velkro niti nimajo ambicije biti kaj več kot to, kar so postavili že na začetku in v čemer tako ostajajo podobni vsaj samim sebi.