Total Refreshment Records, 2017

Na umirjen sobotni večer si rane preteklega tedna blažimo s kratkometražcem Yellow Ochre, debitantskim albumom britanske zasedbe Vels Trio, ki je izšel 23. junija letos pri Total Refreshment Records. In čeprav ime Yellow Ochre zveni precej jesensko in nič kaj sveže, bo zainteresiranim zagotovljena popolna osvežitev in regenerativna kopel.

Trojec Vels svoje groovy odvode trenutno predstavlja predvsem v Londonu, kjer se dobro zlije s tamkajšnjo sodobno jazz sceno, ki zadnje čase doživlja precejšen razcvet. A preden so si oder začeli deliti z bolj znanimi krotilci zvokov, kot so denimo Josef Leimberg, Slugabed, Shabaka Hutchings in Moon Hooch, so Jack Stephen Oliver, Douglas Taylor in Cameron Dawson skupno glasbeno popotovanje začeli kot progresivna rock zasedba v obmorskem Brightonu. Takrat še kitarist in pevec Oliver je z nakupom sintisajzerja bend uspešno odpeljal v projekt, ki je v približno enem letu prejel tudi novo ime Vels Trio. Naslednji dve leti so fantje predvsem nastopali v živo in si nabrali spodobno zaledje poslušalcev. Kar je v teh, skupno malce več kot treh letih, obstajalo bolj kot ne užitek za ušesa obiskovalcev koncertnih večerov sodobnega jazza, je skupaj z nekaj nižjekvalitetnimi posnetki na spletu šele v četrtem letu ustvarjanja dobilo konkretno obliko.

Album Yellow Ochre je njihova prva izdaja na Total Refreshment Records, najnovejšem izrastku londonskega social kluba Total Refreshment Centre, v katerem se fini londonski hipsterji srečujejo na razstavah, projekcijah filmov, koncertih, delavnicah ali v studiu. Kratkometražec je produciral Dan Leavers, vizualno podobo je ustvaril Raimund Wong, master je pripravil Frank Meritt, pri drugem komadu pa se zasedbi na saksofonu pridruži kar Shabaka Hutchings osebno. Če vse skupaj postavimo v primerno perspektivo, lahko samozavestno rečemo, da je Vels Trio z izborom najljubših petih štiklcov iz svojega nekajletnega repertoarja očaral eno izmed razširjenih družin londonskega novojazzovskega podtalja. Ali pa so drug v drugem našli dovolj ugodne prsti za uspeh. V mestih kot je London, je včasih težko presoditi, katera od dveh možnosti je bolj verjetna. Z Boiler Room setom, ki je okronal izid albuma, pa so se Vels Trio priljubili tudi – sicer za Boiler Room standare kar majhni – YouTube množici.

Sproščen in ljubeč odnos do boke zibajočih se ritmov in prijetno sentimentalnih melodij ter žanrsko neobremenjenost - Oliver, Taylor in Dawson uspešno prezentirajo tako na odru kot na nosilcih zvoka. V skladu s trendi je album Yellow Ochre mogoče dobiti v omejeni vinilni nakladi ali kot digitalni album. Časi CD-jev so pač passé.

Na EP-ju nas pričaka pet - ena v drugo - prelivajočih se kompozicij, ki so, čeprav izhajajo iz improvizacij, skrbno dodelane in postavljene v očitno smiselno zaporedje. Z izjemo zaključne skladbe Yellow Ochre pt. 2, nobena ne preseže dobrih petih minut, kar jim poleg radijske prijaznosti zagotovi tudi element nezateženosti in ohranja željo po še. Sanjavo efektirani zvoki sintisajzerja in tolkal, ki so ravno dovolj razgibani, da uvodnemu Yellow Ochre pt. 1 vzpostavijo živahen temelj in dovolj vljudne, da pustijo melodiji prosto pot, nas popeljejo v triindvajset minutno zvočno fuzijo. Sledi 40 Point, s katerim tolkala precej bolj odločno odprejo pot Hutchingsovim saksofonskim spretnostim. Čeprav gost, Hutchings ne dominira; z Oliverjem si izmenjujeta piedestal in melodije se resnično uspešno spogledujejo druga z drugo. Takšna glasbena simbioza omogoči bolj pogumno prehajanje med občutji in dobre tri minute in pol pogovora med glasbili se konča nekoliko abrubtno, z gotovo željo po še. V kontrast organskosti saksofona skladba Tenderness nastopi v skorajda elektro maniri. Nihajoč med nekaj različnimi idejami, po sintisajzerskemu uvodu končno zares dobro slišimo tudi basovsko linijo, ki se je do zdaj raje zlivala z ozadjem. Morda je ime Tenderness rahlo neposrečeno - s to skladbo namreč doživimo najbolj pogumne razpoloženjske preskoke albuma. Sledi Godzilla, v kateri subtilne arpegie na tipkah kmalu nadomestijo ostrejši in bolj odsekani akordi. Tako prvič preidemo tudi v temačnejše atmosfere. Yellow Ochre pt. 2 v krožni maniri povzame ideje predhodnih kompozicij in z njimi manevrira proti koncu albuma, ko nas kot mini bonus not-really-hidden track pričaka nekajsekundni lo-fi izsek otvoritvenega komada in s tem zaključi naš mini trip.

Zvok tria Vels predstavlja šop raznolikih vplivov, zaradi česar jih v glasbenem novinarstvu radi primerjajo s prav tako raznolikim tropom ustvarjalcev glasbe, kot so Thundercat, BadBadNotGood, J Dilla, DOOM ali Lonnie Liston Smith … In četudi je s tem kratkim, a bogatim kratkometražcem mikavno iskati reference, se je zvokom Yellow Ochre najbolje prepustiti neobremenjeno - kot to počnejo tudi sami izvajalci iz Brightona.