AD 93, 2021

Nocojšnja Tolpa prinaša vznemirljivo izdajo fleksibilne, predvsem v duh časa vpete londonske založbe AD 93. Ustanovljena je bila leta 2014 kot podzaložba bolj znane Young Turks, leta 2017 pa jo je dotedanji vodja Nic Tasker odcepil od matice in odtlej obstaja kot ena bolj prepoznavnih neodvisnih založb sodobne elektronike. Mimogrede, omenjeno ime nosi šele od lani, ko je kot odziv na nasilje na ameriških avenijah in gibanje Black Lives Matter padla odločitev za zamenjavo potencialno žaljivega imena Whities, čeprav je bilo to izmišljeno v povsem drugem kontekstu. Pod Taskerjevim vodstvom je AD 93 v zadnjih letih postregla s serijo vrhunskih progresivnih klubskih EP-jev imen à la Avalon Emerson, Bambounou, Minor Science in Tessela. Toda njena specifika je prav domiselna glasbena politika in uravnotežen katalog, ki vključuje tudi IDM-ovske, eksperimentalne, ambientalne, dronovske, prosto improvizirane in literarno navdahnjene izdaje. Prav v ta milje med klubsko funkcionalnostjo in galerijsko abstraktnostjo se s prvencem Lux umešča nocojšnja protagonistka, zimbabvejsko-škotska producentka Nontokozo F. Sihwa, ki ustvarja pod imenom Venus Ex Machina.

Kot številni drugi britanski ustvarjalci mlajše generacije je Venus Ex Machina na nek način produkt interdisciplinarnega britanskega izobraževalnega sistema. Če pustimo ob strani astronomske šolnine in elitizacijo univerz pod pritiski kapitala, je vredno poudariti njihov res razgiban seznam študijev, povezanih z zvokom in glasbo, o katerih lahko balkanska mladež le sanja. Sihwa je producentka, zvočna umetnica, programerka in hekerka z diplomo iz zvočnega in glasbenega računalništva. Njen portfelj vključuje dolg seznam sodelovanj z eminentnimi institucijami, kot so umetniški center Glasgow Centre for Contemporary Art, priljubljeni klub Café Oto, založba Hyperdub, muzej Tate Britain in televizija Channel 4. Podpisala se je tudi pod izdaje za založbe NON Worldwide in Optimo Music. Zanimajo jo področja, kot so interaktivni digitalni sistemi, strojno učenje in kreativno kodiranje v živo. Leta 2018 je denimo s pomočjo “piratske” umetne inteligence razvila svojo prvo opero. Aktivna je tudi na področju izobraževanja žensk in nebinarnih oseb z rabo kreativnih tehnologij, denimo kot vodja delavnic izdelave radijskih sprejemnikov na festivalu Moogfest. Prav radijska komunikacija in njene izvenzemeljske dimenzije so ena osrednjih preokupacij ustvarjalke Venus Ex Machina.

Vse to se seveda manifestira v njeni zvočni podobi. Prvenec Lux namreč poslušalca posrka vase kot zvočna odeja iz celične protoplazme, ki jo namesto organske snovi sestavljajo sintetizirani nadomestki. Umetnica skratka igra na karto sintetične vznesenosti, ki jo v naših telesih evocirajo njeni računalniško sintetizirani zvoki s skoraj ASMR-jevskimi lastnostmi. Lahko bi trdili, da je ASMR-pristop, torej neposredno spodbujanje pozitivnih telesnih dražljajev, že vpisan v DNK sodobnih naprednih elektronskih producentskih praks.

Tehnološki napredek je prinesel neslutene potenciale pri oblikovanju zvoka za manipulacijo človeškega uma in teles. Med pozitivnimi primeri izpostavimo Nasin projekt Sleep Genius. Neskončen je tudi potencial za zlorabe, kot v svoji izčrpni študiji Sonic Warfare: Sound, Affect, and the Ecology of Fear razloži vodja britanske založbe Hyperdub in avdio filozof Steve Goodman aka Kode9. Spomnimo se samo na zvočne projektile, ki jih je v Gazi proti civilnemu prebivalstvu uporabila izraelska vojska ...

Bolj kot zvočni teror pa Venus Ex Machina zanimajo mitološke razsežnosti radijskih frekvenc. Takšna je radijska glasba Johna Cagea ali otožna, a obenem navdihujoča zgodba Johna Shepherda iz dokumentarca John Was Trying to Contact Aliens, vizionarja, ki je 25 let v vesolje dnevno predvajal nizkofrekvenčne radijske oddaje, ki so zajemale jazz, glasbe sveta in elektroniko, da bi vzpostavil stik z nezemljani. Uvodni komad albuma z naslovom Avril bi se morda danes znašel v selekciji Shepherdovega kozmičnega radia. Z nebeškimi glasovi, ki spominjajo na ekstatične speve srednjeveške ikone Hildegarde iz Bingna, in harmonično kakofonijo radijskih frekvenc ter belega hrupa izpade kot nek povezovalni člen med transcendenco srednjega veka, Cageovega 20. stoletja in digitalizirane sodobnosti. V polje formalno odprtega zvočnega dizajna poseže tudi kar 12-minutna zaključna kompozicija Parquat. Nebeške monofonije, frekvence, ki potujejo po hrbtenici in vznemirjajo živčevje, sintetični zvoki prasketanja po namišljenih materialih, digitalni godalni droni, zvoki električne napetosti, sintetizirano petje kitov … Kot pravi spremni tekst, naj bi album s tovrstnimi zvočnimi krajinami predstavljal “rekvijem za Zemljo, ki so jo prizadele okoljske spremembe”.

Toda Lux zaznamujejo tudi detajlno zvočno oblikovane, a strukturno funkcionalne kompozicije, ki bodo nekoč morda našle mesto na plesiščih klubov. Umestimo jih lahko na presečišče post-industriala, hladne wave estetike in počasnih techno odvodov. Kalejdoskopske perkusije komada Elephant, rezki visokoresolucijski sinti hita Mysterium ter droni v duhu Terryja Rileya in obredni ritmi psihedelične epopeje Nachtispiel sličijo na izdaje producenta Patricie Koketta. In čeprav kompozicije, kot je Blood Moon - Solar Mix, na prvi posluh morda izpadejo repetitivno, se v ozadju zvočne slike neprestano odvijajo mikromodulacije, ki glasbeničino muziko delajo nadvse živo. Komadi včasih delujejo kot zvočni signal, ki si ga poslal v eter vesolja in nad njim nemudoma izgubil nadzor, zdaj pa ob izvornem signalu slišiš še frekvence neznanih izvorov, ki jih morda modulira nekdo iz roba našega kozmosa.

Hvalevredni prvenec Lux tako obstaja nekje med transcendentalno vokalno glasbo Hildegarde, arhaičnimi poliritmijami, mrakobnimi atmosferami industrial-wave-techno vprege, mutantskimi basovskimi modulacijami, praksami sodobne zvočne umetnosti in teoretskimi razpravami potencialov radijske komunikacije. Kot bi rekel Marcel, zelo za!