Zavod Sploh, 2014

Mala pripomba, ki jo je o nastanku solo prvenca Kramljanja izdal Vid Drašler za eno nedavnih edicij oddaje 100 decibelov, dá neko primerno uvodno sliko. Plošča je posneta jeseni lanskega leta na festivalu Boben in lajna, ko je organizator v zaporedje postavil več domačih glasbenikov v vlogo solo igre. Če je Vid imel namen posneti solo ploščo, pa sprva vseeno ni imel tega namena z omenjenim nastopom. Odigrano v trenutku, a trenutku neprimerno, tako se snemanje v situaciji nastopa deloma tudi izmakne nadzoru ali vsaj vednosti nastopajočega, da snema ploščo, četudi je to nameraval. 

Preden nas pripomba zapelje predaleč v besedičenje, jo izkoristimo le za podčrtanje nekaterih okoliščin. Četudi je bil material za Kramljanja izbran šele naknadno, je z umestitvijo enega samega živega nastopa na ploščo dana 'prednost praksi'. A namen, sama vizualna podoba in seveda samo poslušanje, nas vseeno prepričajo, da so za 'trenutkom, ujetim na disk', leta prakse, preizkušanja in, recimo, misli. Z drugimi besedami, kljub koncertnemu izhodišču Kramljanja povsem delujejo kot abumski posnetek. 

Kramljanja prinašajo sedem sorazmerno kratkih nenaslovljenih komadov, ki so vsi odigrani z minimumom tolkalskih dodatkov klasični bobnarski bateriji. Sama delitev na komade ne vsiljuje neke logike poteka in razvoja, četudi bi nekakšna vrhunca lahko prepoznali v končnem delu plošče. Vendar se ravno Vidova igra odvrne od zgoščenosti zvoka in raje med posamezne udarce vpleta tišino, prekinitve, ki jih ne spremljajo vselej tudi tihi zvoki. Na primer v prvem kosu, kjer je nasprotje tišine in udarca še najbolj opazno, v obliki prekinitve in počasnega preiskovanja, ki da igri že nekakšen značaj obdelovanja slikarskega platna. 

Ob tej opazki se sicer lahko obrnemo naravnost k Vidovemu mentorju, ki mu je posvečen tudi album in gre po naši vednosti tudi za edinega, ki se je v preteklosti pri nas že ukvarjal s solistično igro tolkal. Verjamemo, da bo Zlatko Kaučič s svojim predanim delom z mladimi glasbenimi talenti doživel še marsikako posvetilo, to pa je toliko bolj pomenljivo, ravno kolikor prihaja izpod rok in nog očitno že davno osamosvojenega glasbenika. Če je namreč solo improvizacija, posebno na tolkalih, redka stvar in se je navadno loti izkušen glasbenik, gre Kaučičeva posnetka v tej smeri vsekakor imeti za nekakšno odprtje te možnosti za druge glasbenike. Drašler pa se od briškega tolkalca kljub nakazani podobnosti tudi jasno razlikuje: po redkosti tako zvočil, kot tudi same igre. 

        

Instrumentalno mu tako preostaneta predvsem momenta tihega raziskovanja posameznih delov baterije in izbruh v hitrem pulzirajočem drncu, ki prav tako podležeči ritem zgolj vpne v svoje barvanje. Kontinuiteta z bolj energičnim igranjem na primer DKD tria je tu možna, sicer pa še najbolj lahko zmoti, z izjemo otvoritvenega kosa, edino opazna ločenost obeh načinov, kolikor ni to že krivda naknadne delitve posnetka na posamezne indekse. Kramljanja Vida Drašlerja so kljub solistični naravi hkrati zatopljen in živahen izdelek, njegova igra pa očitno premore tudi vrsto postankov in razločenih idej, ki na albumu uhajajo enemu samemu kontinuiranemu izbruhu.