For Those That Knoe, 2022

Abecedarij Vida Vaia je z debitantskim dolgometražcem Laminar Flow prvič zapisan v štiridelni slovarski bukli, narejeni z mislijo na vinilno izdajo. Konceptualno vélikemu in zajetno velíkemu delu v dobro zagotovo štejemo preglednost in izpopolnjenost, v slabo pa rahlo premočno upognjenost v spone, ki ga vežejo skupaj. V jeziku dominirajo a za acid in atmosfero, b za bleep in breakbeate, č za čas chillouta in h za house. Izkušnja kvarteta troskladbenih poglavij, enostavno poimenovanih A, B, C in D, se bo na dvojni plošči morda približala listanju po knjigi, ko bo fizičnost medija privedla do premorov in zahtevala obrat na drugo stran. A albumska poglavja imajo pravzaprav transparentne ločnice, negotovo sledijo klasični, troglavi dramaturški obliki, ki je ne zavrnejo popolnoma, najpomembneje pa: konceptualno ne oblikujejo magnetno močne mreže razlik oziroma ne vzpodbudijo medigre odbijanja in privlačnosti.

Razdelki ustvarjalčeve kariere in sočasna vzpenjajoča se razvojna smernica so veliko razvidnejši. Kot producent in DJ je Vid Papež dejaven od leta 2010, kopica kratkometražcev in singlov pa je bila od takrat izdana pri različnih založbah, med katerimi je potrebno omeniti berlinsko White, ki jo je vodil Oskar Offerman, ter domačo PHI, katere del kolektiva je. Od minimala in na primer EP-ja In The Mist • Clouds Above Our Little City iz leta 2011 je še rahla producentska okornost prešla v toplino predvsem house vodâ, breakov in ščepca electra, kot jih odlično prikaže EP Forms of Communication iz leta 2018.

Širjenje stilskih tendenc se je izkazovalo v precej raznolikih izdelkih, sorodnih v določeni milini in nežnosti, ki pa nista bili le posledici izboljšanja zvočnega dizajniranja. Vai ni bil nikoli težaško udrihajoč, presenetljivo zlasti pri razjedah electra in acida, pri katerih je surovost de facto zgodovinski pristop. Senzibilnost je njegova tematska srčika, obvladovanje samega sebe oziroma njegove glasbe pa konduktor za premišljujoče klubske priložnosti, katerih delikatnost te mora prepričati na dolgi rok, če želi imeti močan učinek.

V našo interpretacijo Papeževe abecede moramo tako dodati še črko d kot dolgo-časnost in njeno potencialno posledico dolgočasnost. Lepota prvenca Laminar Flow je v prikazu producentove osredotočenosti na vzbujanje skrivnostne in blagorodne atmosfere, ki se v žanrskih variacijah vrtinči po plošči. Prvič v avtorjevi diskografiji izkusimo tako tematsko koherenten izdelek, vendar so izstopajoči elementi bridko pogoltnjeni v amorfno konstrukcijo, pri čemer bi najraje videli izsekanih nekaj 4x4 temeljev oziroma bili deležni razbite skladateljske formule, ki bi naše občasno brezumno tavajoče misli seznanila z nepričakovanimi prostori.

Po drugi strani je tek na dolge proge – oziroma v tem primeru počasno tleč ples – predpogoj za razbohotenje maloštevilnih elementov, četudi ti niso karakterno minimalni. Kombinacija primerne poslušalske hipnoze in melanholičnega čustvovanja bo v pravem trenutku in prostoru publiko popeljala na introspekcijski safari. Čeprav bodo nekatera glasbena bitja poslušalkam že poznana, so nova producentu, na primer izrazitejši vnos breakbeata in sploh IDM-a. Ritmična kompleksnost in nestabilnost teh dveh žanrov zaradi konzervativnega skladanja ne prideta do izraza, zato češnja na vrhu smetane ostane skrita v osnovni slaščici pod njo.

Na plošči Laminar Flow težko razločimo drugo konceptualno premiso kot že omenjen soundtrack trenutek, ko se popolnoma predamo. Nekdo mi je nedavno predstavil argument proti ločevanju housa in techna ter za dobro muziko po principu radosti. Tako bi naj mlade generacije – še posebej tiste, ki poslušajo hard techno – zgrešile poanto. Lastna misel na povedano je zagotovo nasprotujoča, glasba ne bi smela nujno služiti le dobremu počutju kot najnovejši wellness izdelek, #selfcare #community, a lepa je misel o preprostosti izboljšanja svojega počutja. Navkljub prenekaterim slabostim pa je preprosto lep tudi debitantski LP Laminar Flow.