Jagjaguwar, 2015

Po pilotni izdaji EP-ja Cassette leta 2013, ki je predstavljal njihov intro v indie svetu, je ta ista glasbena dežela pred slabim tednom spoznala svojega znanilca pomladi – debut album Viet Cong. Bend, ki je bil dolgo na radarju, ušesa pa na pozor, napada z eponimskim albumom, s katerim je postpank prejel adrenalinski špric. »Lijepo je bilo u Sarajevu, doviđenja u Kalgariju.« Kdo se ne spomni te krilatice z zaključka olimpijskih iger 1984 in pogrizenih nohtov zaradi naših smučarjev, ko je cela Juga bratsko vzklikala „Volimo Jureka više od bureka!“ Ni je več. Tudi nohti so celi, saj naše moško alpsko smučanje spi kot razvajena Trnuljčica. Še naše zime so se omehčale. A zima v Kanadi je še vedno dolga in kot ustvarjena za ustvarjanje. Timber!

Viet Congovci iz Calgaryja rušijo bariere, so zelo vroča roba in kot pravi vietkongovci gverilsko vodijo boj. Kvartet od 2012 sestavlja polovica razpadlih art rockerjev Women, ki so se razšli zaradi dveh razlogov. Prvi sta bila Matt Flegel in njegov brat Pat, ki sta umazano perilo prala s pestmi kar na stejdžu, drugi, odločilni, pa smrt kitarista Christopherja Reimerja. Črepinje razbitega porcelanskega vrča je v novo formo zlepil Matt, ki je s seboj potegnil še bobnarja Mika Wallaca in k sodelovanju povabil kitarista Dannyja Christiansena in Montyja Munra. Slednji je bil tour kitarist Chada VanGaalena, s katerim smo v tem mediju že imeli opravka, izdaja pa pri isti založbi -  Flemish Eye - ki je vzela pod okrilje tudi kanadsko distribucijo Viet Conga. Za dober glas v vsako vas na planetu skrbi Jagjaguwar, ki nas je v svoji džungli spoznaval že s primerki, kot so Bon Iver, Black Mountain, Women in legende Dinosaur Jr.

Ker je način glasbenega izraza Viet Conga popolnoma drugačen, jih ne moremo imenovati za naslednike Women, pa čeprav sta med njimi dva bivša člana. Women so povile dva albuma in bile v primerjavi z njimi zelo rafiniran, purističen band. Gre za popolnoma nov začetek, za temačnejšo verzijo, kjer se sočnost postpunka srečuje z instrumentalnimi pasažami, vsak element je prečesan in čislan do te mere, da ima vsak od sedmih komadov svoj jaz. Predstavljajte si opustošeno zemljo, skurjeno z napalm bombami, čez katero v paradnem koraku marširajo vietkongovci. Takšen je strojni uvod vietkongovcev v Newspaper Spoons. Vračamo se v ne tako davno ledeno dobo danskih Iceage, kjer se v ritmu nereda prebavljajo in mečkajo tisti zadrogirani Velvet Undergoundi, na koncu pa se proces reciklaže umiri v nestresnem klaviaturnem frfotanju metuljev na otočku Islet. Določen vpliv na Viet Cong imajo shoegaze sodržavljani, Wolf Parade, vendar ne v takšni meri, da bi lahko rekli, da so njihova kopija. Viet Cong so na srečo eni tistih bendov, ki v samosvoji unikatnostni gradijo dom brez splošno predpisanih načrtov. March of Progress vleče portisheadovske poteze v linearno klaviaturnem dronu, na katerega se lepi, na koščke nasekan sladek strd, ki se na polovici nenadoma in brez opozorilnega prehoda stopi v nežno, skorajda pop budistično mantro. Bunker Buster, ki se je znašel že na Cassette, je na novo posnet. Bauhausov vokal, obložen s klaviaturami Stranglersov in nasekanim ritmom ter hladnimi nazobčanimi kovinskimi kitarami, nas izpostavi krautrockovskemu prepihu najstniških The Horrors, preden so jih sirene komercializma zavedle na napačna pota. Continental Shelf je pravo mesto za pokop tujcev. Iz njegovih meglic se vzdigujejo silhuete pristnih Pixies, ki kljubujejo obupnemu povratniškemu albumu. Brundanju kjurovskega basa prisluhnemo v Silhouettes, kjer je Interpolova preiskava na novo odkrila Cocteau Twins, Killing Joke in Siouxsie and the Banshees, ki plešejo z roko v roki. Sedem komadov, ki bo vzdignilo veliko prahu, sega tja do meje šestih minut, zaključno dronanje v epskem Death pa je enajstminutna pošast, ki pod polnim Marquee Moonom počasi izdihuje ob užaloščenih Television, Talking Headsih in The Jam.

Viet Cong nam pričarajo vsakršne zvočne pokrajine, letne čase in glasbena vremena. Labirintni postpunk je oznaka, s katero jih krasi Pitchfork, ki je s svojimi vilicami tokrat nabodel res velik kos. V primerjavi s Cassette je nov album seveda produkcijsko spoliran, letos pa ne bomo priča mnogim albumom, ki bodo dosegli razsežnosti Viet Conga. Čez leto, dve ali tri bo drugi album pokazal, ali je bil prvorojenec že višek kreacije in ali se bosta mit in kult, ki se porajata, razblinila v prevelikih pričakovanjih. Komadi dajejo namreč vtis nepopolne formiranosti, ki v raznolikosti žanrov pušča odprte še mnoge variante. Sunkovito in ostro menjajo smer brez smernikov in ohrabrujoče je, da delujejo, kot da se prava pozicija za razbite črepinje še išče. Njihova prava pot je tista trnova, kjer se prebijajo čez ovire. Če so bili Women van Goghovi pejsaži Provanse, so Viet Cong njegovi Jedci krompirja.