Six Degrees Records, 2017

Vedno je težko izpolnjevati pričakovanja, ki se pojavijo v primerih, ko se potomci uveljavljenih glasbenikov odločijo za podobno glasbeno pot, kot je bila tista njihovih staršev ali drugih predhodnikov. Gre za pritisk, ki ga pogosto ustvari bližnje okolje novega glasbenika ali širša kritiška skupnost, ki mladega izvajalca pogosto tudi precej na silo umešča v smer, ki jo je začrtal že predhodnik. Posebna sreča je torej, da protagonist tokratne Tolpe bumov Vieux Farka Touré v zadnjih desetih letih ni pokazal posebne zaskrbljenosti v zvezi z raznimi primerjavami s svojim znanim očetom. Kot sin legendarnega malijskega kitarista Alija Farke Touréja bi bil Vieux potencialno lahko še zmeraj preganjan zaradi bremena očetovega uspeha, a z letošnjo ploščo Samba je še enkrat pokazal, da se s tem v bistvu niti ne obremenjuje.

Nov album prihaja po petih letih tišine v izdajanju solističnih plošč, vendar je bil Vieux v vmesnem obdobju ves čas aktiven in je sodeloval s številnimi glasbeniki iz različnih ozadij. V svoji glasbeni karieri je Vieux Farka Touré predvsem kitarist in pevec, v veliki meri pod vplivom lokalne malijske tradicije pa tudi nasploh zahodne glasbe. Ti motivi so močno prisotni tudi na novi plošči Samba. Tokrat je album zastavljen v triu, ki ga poleg njega na kitari in vokalu sestavljata še newyorški basist Marshall Henry in malijski tolkalec Mamadou Kone. In čeprav na albumu gostujejo še različni drugi glasbeniki, denimo izraelski klaviaturist Idan Raichel, je za komade na plošči bistven predvsem prvotno zastavljeni trio. Tako album zaznamuje močan rockovski pridih, s katerim je z dominantnim stilom igranja in občasnega petja izrazito v ospredju Touré, medtem ko ostala dva člana večino časa prispevata predvsem kot ritem sekcija, le redko pa prejmeta priložnost za resnejši izrazni poseg. V tem smislu je Samba izrazita solo plošča osrednjega avtorja.

Če smo inštrumentalni del plošče klasificirali kot mešanico zahodih glasbenih stilov in tradicionalnih malijskih godb, pa je vokalni del utemeljen izključno na malijskih folk tradicijah tako v smislu spevnosti in melodije kot tudi v kontekstu besedil. Zanimivo je slišati Touréja, ki sebe doživlja prvenstveno kot kitarista in ne toliko pevca, kako s svojimi besedili pogumno in dokaj naivno zavzame mesto učitelja malijskega naroda. Sicer tu ne gre za pretenciozen poskus uveljavljanja osrednjega glasbenega junaka v državi, temveč se v ozadju skriva enostaven in iskren vzgib: Touré vidi svojo popularnost kot dober poligon za prispevek lokalnemu okolju, skozi katerega podaja različne življenjske lekcije, istočasno pa uspe tudi z mobilizacijo potenciala širšega občinstva za malijsko tradicionalno glasbo. S tem glasbenik prevzame odgovornost ob oblikovanju sodobne slike malijske identitete in tamkajšnjih plemen. V takem principu, ki je v zahodnih glasbah redko prisoten, Touré pogumno vztraja že od samega začetka svoje glasbene kariere.

Tudi z najnovejšim albumom Samba Touré znova demonstrira virtuoznost, s katero si je pri kritikih prislužil nadimek Hendrix of the Sahara. Vendar se v tej recenziji ne bomo spuščali v tako banalne primerjave, saj bi bilo med drugim tudi nesmiselno izključevati množico drugih sorodnih afriških kitaristov, ki prispevajo h glasbeni skupnosti te obsežne puščave. Res pa je, da je večina skladb s plošče Samba pripravljenih v podobnem slogu, s katerim zasedba lovi res dobro ravnotežje med kompleksnim kitarskim preigravanjem in poslušljivimi, prijetnimi sekvencami. Dodatno svežino plošči vtisne lepo ulovljena energija zasedbe, Samba namreč zveni skoraj, kot da bi bila posneta v živem koncertnem okolju. In čeprav občasno ujamemo tudi kake klišejske rock momente, ti splošne slike nikoli ne obremenijo v tolikšni meri, da bi nas lahko odvrnili od osrednjega glasbenega izraza. Za konec naj na tem mestu omenimo še, da bo Vieux Farka Touré nastopil v sklopu letošnjega blejskega festivala Okarina - v petek, četrtega avgusta.