Synth-Me, 2016

Vile Flesh je ruski underground elektro-industrial duo, ki ga je Vadim Fehrey marca 2012 sprva zasnoval kot solo projekt. Ustvarjalčevi prvi poskusi pisanja glasbe segajo 11 let nazaj, ko se je preizkušal v različnih žanrih in igral bas kitaro pri nekaj metalskih in rock zasedbah. Ena izmed njegovih skupin je nastopala tudi v živo, a je Vadim sčasoma to aktivnost opustil ter se posvetil izključno samostojnemu studijskemu ustvarjanju. Leta 2013 se je glasbeniku pridružila vokalistka Emily, ki je Vile Flesh nadgradila v duet. Zvečine uporabljata virtualne sintetizatorje zvoka, za ritem pa poskrbita z ritem mašinami. Taki zvočni zasnovi nato dodajata še številne nojzerske semple.

Ustvarjalca sta fascinirana nad slovenskim jezikom, zato sta svoj prvi album, ki je izšel pred dvema letoma naslovila Dvojnost. V zgodnje skladbe je vključenih mnogo več vokalnih insertov, kot v kasnejše stvaritve. Njun slog se je razvijal in močno preoblikoval. Zvok albuma Arnasketa je mnogo čistejši in bolj atmosferičen, medtem ko je imel v njunih zgodnejših fazah očitnejši nojzerski pridih. Vadim še vedno piše glasbo in besedila, ki jih včasih prenaša tudi iz različnih literarnih del. Igra na sintetizator, poleg tega pa elektronski mešanici zvokov prispeva tudi vsake toliko uporabljene bas kitarske linije. Pri glasbenem ustvarjanju se izogibata ustaljenim smernicam in vzorcem, tako tujim kot svojim. Pravita, da se komadi kdaj razvijejo iz zanimivega beata ali dobrega zvena sintetizatorja, ideje, ki jo sproducira bas kitara ali inspiracije, ki jo poiščeta kjerkoli v okolici. Vadimovi vokalni inserti so slišni le redko, to vlogo namreč večinoma prepušča Emily.

Hladni zvoki sintetizatorja ustvarjajo poseben, nekoliko težak ambient. Pestrijo jih zelo hitri ritmi nekaterih komadov, ki višajo krvni utrip in povzročajo občutek hlastanja za zrakom. Mračni atmosferični uvodi z vložki, ki prispevajo dinamiko in skozi občutek gibanja ustvarjajo očitno narativo, delujejo izrazito introspektivno. Odmevni, hreščeči synth zvoki v zvočnih kulisah gradijo napetost in pričakovanje. Iz ozadja zvenijo nežni, a odrezani toni, ki pričarajo občutek dviganja, vzleta in delajo skladbe nekoliko futuristične. Bobni so močni in udarni. Vokale je slišati le vsake toliko, in sicer v ruščini, nemščini ali angleščini. Delujejo kot v tančico elektronskih signalov zaviti govori ter sporočila, ki jih samosvoja in inovativna ustvarjalca podajata svojim poslušalcem.

Njuna glasba je, četudi zvečine instrumentalna, podana in skonstruirana na neusmiljeno sporočilen in družbenokritičen način. V svojem slogu sta stroga in dosledna. Vsebinsko gledano poudarjata stisko posameznika ter krizo, v katero je zabredla sodobna, predvsem ruska družba. Izpostavljata probleme brezposelnosti, diskriminacije in vsesplošnega propada.

Poleg lastnih tekstov, ki jih vključujeta v avtorske melodične aranžmaje, ustvarjata tudi kolaže iz starih zvočnih posnetkov, ki jim vzpostavita drugačne, lastne, Vile Flesh kontekste. Tako premeščenim posnetkom vdahneta novo življenje in drugačen pomen ter dodata novo dimenzijo lastni glasbi. Govorne sample, ki se v večini ukvarjajo z aktualnim problematikami, pobirata iz različnih virov in jih zavijata v zanimive ter vabeče ritmične konstrukcije. Njuna na trenutke melanholična glasba je v svojem bistvu aktivistična in daleč od popularnih, množicam namenjenih stvaritev. Vsaka od skladb z albuma Arnasketa je večplastna in zaokrožena celota, hkrati pa vseh 13 komadov povezuje celosten koncept in jasna ter metodično izgrajena zvočna narativa.

Oba umetnika sta tudi vizualna ustvarjalca in za oblikovanje naslovnic skrbita sama, v tem primeru pa sta sodelovala s fotografinjo. Arnasketo predstavlja z melanholično, na trenutke skoraj militantno vsebinsko platjo albuma lepo ujemajoča se močno estetizirana črno-bela fotografija polovice ženskega obraza, opremljenega s plinsko masko.