Klangbad, 2014

Villalog je ime avstrijske trojice, ki je ena izmed glavnih nosilk sodobne avstrijske alternativne glasbene scene. Letos so pri nemški založbi Klangbad izdali že svoj četrti album, poimenovan Space Trash. 

Naj se sprva vrnemo še dobro desetletje nazaj, natančneje v leto 1999. V tistem času sta na evropskih glasbenih lestvicah kraljevala še Britney Spears in Lou Bega, medtem ko je v alternativnih vodah že potekala revolucija razširjene uporabe elektronske glasbe. V tem duhu je bil na Dunaju ustanovljen band Villalog, sprva mišljen kot projekt kitarista Michija Duscherja in elektroničarja Marca Munckeja. Kot duo sta bila osredotočena na raziskovanje techno glasbe, predvsem njenih žanrskih izpeljav. Tako je avstrijskim alternativnim radijskim postajam verjetno še dobro znan single Detroit iz leta 2000. V njem je preko enakomernega techno ritma posnet kitarski loop, nad katerim se nato igrata s kitarskimi efekti, minimalističnimi posegi v ritmičnih prehodih in črnskim pripovedovalnim vokalom. S tem so se že kazale nadaljnje smernice banda, ki so očitne tudi na njunih novejših izdajah.

Med leti 2003 in 2014 je band na svoji glasbeni poti pridobil tretjega člana, bobnarja Bernharda Fleischmanna, in skupaj so izdali štiri albume. Z njimi so se vedno bolj odmikali od elektronike in jo vedno bolje prikrivali v svojih komadih, medtem ko so se očitneje usmerili v sfero psihedeličnega krautrocka. Njihov predzadnji album Cosmic Sister iz leta 2009 je sicer opisan kot »znanstveno-fantastičen space-disko trip«, a v Space Trash so se znova bolj usmerili nazaj in nadgradili raznožanrski stil njihovega drugega albuma, Zwei, iz leta 2007. 

Villalog so gradili svojo prepoznavnost predvsem skozi koncertne nastope. Tudi povod za izdajo četrtega albuma je bil koncert, ki so ga uprizorili na Klangbad festivalu leta 2010 v Scheeru. Tri leta kasneje so tako s povabilom direktorja založbe Klangbad Hansa Joachima Irmlerja pristali v njenih studijih.

Space Trash, kot se je že omenilo, ne odpira pretiranih novejših žanrskih odkrivanj skupine, temveč se vrača v izpopolnjeno in bolj dodelano verzijo nenasilnega psihedeličnega rocka, kot so ga uglasbili, recimo, na njihovem drugem albumu. Na albumu je moč slišati jasne prehode med komadi, ki se na tak ali drugačen način spreobrnejo v psihedelično repeticijo, kateri ni čutiti jasnega konca. Kar jih recimo še ločuje od podobnih bandov, so tudi precej variirani govoreči vokali. Ti sicer niso prisotni v vseh komadih, a prav v uvodnem komadu, Düsseldorf Dub, se ta recept uresniči, ko se rezkim kitarskim linijam priključi grob, stopnjujoč nagovor v nemščini. 

Villalog so znova pokazali, da se ne želijo žanrsko omejevati. V tretjem komadu, Orange Sunshine, začnejo tako iz bluesovskega riffa, ki se potem umiri v motoričnem nadaljevanju. Zanimiv je tudi sledeči komad Alphaville, ki se začne praktično enako kot prepoznavni komad TNT od skupine Tortoise, a se nadaljuje v bolj razuzdano popotovanje. V naslovnem komadu albuma Space Trash, se zopet izrazijo korenine Villaloga, ko preko temačnejšega techno ritma in elektronskih detajlov bend preide v razigrano kitarsko distorzijo in zopet v udomačeni psihedelični rock, ki z zadnjim komadom, Wall of Echoes, preide v dolg in doneč zaključek.

Villalog so zopet ustvarili prijeten album, ki se preko različnih žanrov preliva v ponovljivo-poslušljiv psihedelični rock in z njim znova pustili nov pečat na avstrijski alternativni glasbeni sceni. Glede na njihove precej hvaljene koncerte upamo, da se kmalu oglasijo tudi na naših domačih prizoriščih.