Zvočni prepihi, 2017

Trio Virtaranta Okuda Berger je nastal pred približno tremi leti ob srečanju v Berlinu in od tedaj je bolj ali manj zaznamovan z geografskimi razdaljami med posameznimi člani in občasnimi snidenji. Ta so očitno intenzivna, saj so se posamezni člani ali pa cel trio ob različnih priložnostih na povabilo Jake Bergerja do sedaj že večkrat znašli na nam domačih koncertnih odrih. Nedavno so izid pričujoče plošče proslavljali na daljši japonski turneji, kar je pospremil še japonski izid plošče pri OOO! Sound in nekako se zdi, da kljub razdaljam skupek glasbenikov in glasbenice ostaja še kar dobro sprijet. 

To se nekako sliši tudi na posnetku Nature of Spinning, ki je nastal v studiu RŠ-a in predstavlja drugi posnetek tria, ki se je za podobno priložnost pred tem zbral že na koncertnem snemanju dve leti prej v vrhinškem Rojišču. Čeprav je Jaka Berger človek mnogih opravil, močne prisotnosti v vseh vidikih scene, ki ima že zdaj na mizah, bandcampu in verjetno tudi že za naprej v glavi kar nekaj izdaj, v pričujočem triu nima odlikovane vloge. Mali kolektiv je dobro izkoristil skupaj preživljeni čas in svojo improvizacijo postavil med neučakano muziciranje in zvočni minimalizem. 

Bergerju sta pridružena še finski šved Antti Virtaranta na kontrabasu, ki igra po celotnem spektru jazzovskih in improviziranih muzik v Berlinu, kjer je vključen med drugim v široko zastavljeni projekt Soundpainting Orchestra. Rieko Okuda pa je začela pri treh letih kot klasično šolana čudežna deklica iz Japonske, katere originalni instrument je klavir, a v triu poprime za violo, občasno pa nastopi tudi z vokalom. Okuda – ki sicer ni več deklica – da triu morda bolj komoren godalski zvok, ob občasno zamolklih ter večinoma precej razigranih prispevkih Virtarante. Oba sicer občasno igrata skupaj tudi v drugih projektih, kar se pozna tudi v pričujočem. 

Virtaranta Okuda Berger Trio na zapisu ob njihovi japonski izdaji v ospredje postavijo repeticijo in minimalizem kot osnovna gradnika njihovih improvizacij. Recenzentovo uho pa je temu zaznalo tudi nek kontrast, saj se repeticija nekako noče izliti v ritem, minimalizem pa ne pomeni tudi znižanega tempa in zastojev. Trio se v muziciranje spusti sicer previdno, a brez oklevanja in, kot rečeno, ostaja v nekem vmesnem prostoru med golo skupinsko improvizacijo in popolno tišino, ki je namesto tega pozorno vtkana v zvočni prostor. Glasba je razbita na tri kose, med katerimi izstopa daljši srednji, v primerjavi s koncertnim posnetkom iz Rojišča pa daje tudi slutiti nek verjetno precej spontan zametek kompozicije ali vsaj ohlapne strukture. Ugibanje o tem ima sicer malo smisla, kolikor gre že za zvočni zapis – daje pa slutiti precejšnjo notranjo koherenco tria, ki se dobro ujame skozi razvoj posameznih skladb in se v že omenjenem srednjem delu spusti celo v tišje monologe, ne da bi s tem prekinil tok. K razvoju pa  pomemben del doda še Okudin vokal, ki sicer kot četrti instrument skozi šum in kasneje nekoliko potujeno ponavljanje vstopi in zaključi daljši kos skladbe, a ne prestopi tiste meje, ki bi človeški glas povišala nad druge instrumente.

Občasna dilema glede izdaj improviziranih muzik – da delujejo kot nek dokument trenutka, zgolj zvočni zapis, da je skratka smisel takih izdaj, ločenih od same koncertne izvedbe, vprašljiv in daje besedi izdaja še neko zoprno konotacijo – se ob posnetku Nature of Spinning Virtaranta Okuda Berger tria izgubi.