Century Media, 2019

»That's exactly what we intend to do. Build a career on the universal truth of death. I believe that’s a truth we’re all sensitive to to varying degrees. And one we fear we deserve. We’ve spent our entire existence trying to cope with our shortcomings. In one of our earliest attempts we projected and externalized them into the concept of original sin. We then invented a spiritual salvation from everything we loathe within ourselves through the virtues and mercy of God. I’m not here to dispute original sin and the truth of what that story represents. It’s very real. But it’s a truth from which there is no salvation. That is my truth. And that will be evident in everything that Vitriol does.«

Ameriška death metal zasedba Vitriol povzroča buzz v undergroundu že nekaj let, kar je bil rezultat njihovega precej dobro sprejetega EP-ja Pain Will Define Their Death, ki so ga samozaložili v letu 2017. Za dotični EP bend pravi, da je bil prvo pravo utelešenje njihove vizije death metala. A iskreno rečeno, do trenutka, ko jih je pisec današnje Tolpe bumov zagledal na odru kluba Revolver v kraju San Dona di Piave v Italiji, kjer so pred slabimi štirinajstimi dnevi nastopili v družbi bendov Nile in Hate Eternal, temu piscu sploh niso bili znani. Potem pa so v živo pokazali, kakšen kaos utelešajo, kako intenzivni so v vsaki sekundi svojega nastopa, in takoj je bilo jasno, da je treba preveriti tudi njihov prvenec To Bathe from the Throat of Cowardice, ki je pri založbi Century Media Records izšel v začetku septembra.

Prvenec tria Vitriol iz zvezne države Oregon v ZDA je popolno studijsko utelešenje barbarske intenzitete, ki jo bend raziskuje, ustvarja in ponuja. Deset pesmi v 44 minutah in 28 sekundah predstavlja najboljšo možno glasbeno razlago pomena besedne zveze organizirani kaos. Gre namreč za album, ki od začetka do konca deluje intenzivno, eksplozivno in kaotično, čeprav je v tej zvočni nevihti kmalu moč uzreti tudi dobro premišljeni organizacijo in strukturo. Kot pravijo Vitriol v intervjujih, so nekatere pesmi nastajale mesece in mesece, vedno začenši z rifom, ki se je nato razvil v najbolj ustrezno zaporedje tonov in zvočnih plasti. Nekatere pesmi so bile seveda ustvarjene tudi precej hitreje, a rezultat je tudi v teh primerih enako koherenten in koheziven. Album To Bathe from the Throat of Cowardice, ki ga krasi temačna naslovnica z upodobitvijo končnega akta nasilnega spopada, je v vsakem slučaju album, ki deluje surovo, intenzivno, a tudi enovito.

Zahvala za to gre predvsem vokalistu in kitaristu zasedbe Kylu Rasmussnu, ki svoj navdih črpa iz ameriškega death metala, kakršnega ustvarjajo bodisi vedno intenzivni Hate Eternal, dinamični, nepredvidljivi in unikatni Morbid Angel, mračno melodični Immolation ali bizarni Cephalic Carnage. Kyle je skupaj z basistom Adamom Roethlisbergerjem zgradil mračnen opus, v katerem dominira kitara, takoj za njo pa sledi bas. Album je bizarni karneval nezemeljskih kitarskih rifov, melodij in solaž, bogato in nasičeno sestavljenih rifovskih plasti, ki ga ušesu smiselnega naredijo le na trenutke počasnejši deli posameznih pesmi ali nekatere kitarske solaže. Sicer pa v večini trajanja plošče prevlada občutek, da smo v tornadu res nenavadnih kitarskih melodij, ki v svoji … no, nenavadnosti pritegnejo pozornost tudi tistih, ki so v ekstremnem metalu vajeni že vsega živega. Primerjajte le recimo hrupni udar uvodne pesmi The Parting of a Neck z vodilnim rifom naslednjega komada Legacy of Contempt. A death metal ni edina pomembna sestavina melodij zasedbe Vitriol – velik vpliv nanje ima tudi black metal, predvsem tisti francoske šole.

Zadnja leta je death metal izstopil iz okvirjev čistega zvoka ter kristalno jasne zvočne produkcije in se izraziteje usmeril v primarni kaos, ki ga je utelešal v svojih začetkih. V opise zvoka te glasbe se je lepo prikradel pridevnik disonančno ali še bolj prefinjen, čeprav pomensko vsekakor ne popolnoma prekriven – disharmonično. Naj gre za bende, kot sta Portal ali Gorguts, jasno je, da se death metal celo znotraj svojih lastnih ekstremov upira čistosti in jasnosti zvoka. Tu seveda ne gre zanemariti vpliva black metala, še posebej, če gre za francosko šolo tipa Blut Aus Nord ali kultnih Deathspell Omega. Ta dva benda sta s svojim zvokom res premaknila meje naprej v neznano, neprijetno in surovo. In oba benda logično omenjajo kot velik vpliv tudi Vitriol. Že opisanemu deathmetalskemu kaosu se namreč v veliki meri pridružuje tudi nenavadna melodika, katere vir je očitno black metal. Odličen primer je pesem I Drown Nightly, čeprav je ta ušesu toliko bolj sprejemljiva zaradi počasnega tempa. Boljši primer je v pravzaprav hitrostrelni A Gentle Gift, ki je popoln miks melodičnosti in surovosti.

Zanimivo je, kako je vir agresije benda Vitriol predvsem strunarske in ne toliko tolkalske narave. OK, svoj delež doda tudi dvojni vokalni napad omenjenih strunarjev, ki spominja na izraz zasedbe Misery Index, a v večini primerov boste ob recenziranju izdelkov večine današnjih ekstremnih bendov zasledili poudarek na bobnih, zato je vsaj prav, da se tudi v primeru prvenca To Bathe from the Throat of Cowardice vsaj za trenutek ustavimo pri tem primarnem instrumentu. Bobni, ki jih igra Scott Walker, zvenijo prvinsko, hipnotično in seveda kaotično. Če se vam zdi, da vas kitara nonstop bombardira z rifi, vas bobni gotovo ves čas bombardirajo z napadom  dvojne bas pedalke ali z velikim številom variacij blast beatov. Res se bobnar posluži tudi kakšnih počasnejših ritmov, a njegova prevladujoča vrlina je brzina. Na srečo je bobnarski izraz benda Vitriol nekakšen dober miks vplivov bendov Cryptopsy in Morbid Angel, torej ni neposlušljiv ali zares zoprn, se pa vsake toliko časa v nas le pojavi želja, da ne bi vsak udarec po bobnu ali čineli zvenel kot spopad na življenje ali smrt.

Življenje in smrt sicer plešeta divji ples v besedilih vseh desetih pesmi na plošči in čeprav v večini primerov ne boste razumeli, kaj krulita oba vokalista, bo natančno branje besedil res dalo vedeti, da je bend deloval premišljeno tudi na tem področju. Besedila se, logično, gibljejo bodisi okrog nasilja bodisi okrog smrti. Vse to seveda doseže maksimalni efekt v hrupni zvočni sliki, ki jo je bendu v studiu pomagal ujeti Derek Leisy iz Audiosiege Studios, pri katerem snemajo mnogi, predvsem lokalni bendi iz Oregona, sama zvočna slika pa je meso postala po miksu in masteringu, ki ga je s pomočjo benda opravil Stephen Hawkes v studiu Interlace Audio. Hawkes je sicer znan po delu z bendi Chelsea Grin, I Declare War ter Red Fang.

Prisluhnite ultimativni izjavi smrti ...