Sub Rosa, 2020

Malo zvočnih oblikovalcev je tako nemogoče žanrsko popredalčkati kakor misterioznega Sasuja Ripattija, najbolj poznanega pod umetniškim imenom Vladislav Delay. Producenta v sam vrh svetovne eksperimentalne scene postavljajo njegove visoko cenjene teksturne kvalitete, njegov pristop pa sloni na navidezno naključnih zvočnih elementih, kdaj na celo konfliktnih ali neujemajočih se strukturah, a vedno z močnim poudarkom na ambientalnem zvoku. Če ga je na zemljevid velikanov raziskovalne elektronike izstrelilo sodelovanje v legendarnem Moritz von Oswald Triu, ga je njegova konsistenca skozi kariero s prek 30 albumi tam zagotovo obdržala. 

Sodelovanje Ripattija, legendarnega jamajškega bobnarja Slya Dunbarja in basista Robbieja Shakespeara se ob renomeju samosvojega finskega ustvarjalca, ki daje občutek zadržanosti, morda zdi rahlo nenavadno. Stežka si ga predstavljamo v sproščeni studijski seansi, a se je vseeno odzval vabilu znanega norveškega trobentača Nilsa-Pettra Molvaerja, ki ga je povabil k sodelovanju z jamajškimi legendami, ko so leta 2017 snemali znani album Nordub. Ravno takrat pa se je rodila ideja o novem skupnem albumu 500 Push-Up, ki je bil letos izdan pri belgijski založbi Sub Rosa. To, da sodelovanje glasbenikov velikega kova iz dveh popolnoma različnih svetov zelo obeta, nam pove že dejstvo, da sta izkušena Sly in Rob v svoji karieri sodelovala pri več deset tisoč izdelkih.  

Že ob prvem kliku na komad 513 je opaziti posnete glasove iz studijske seanse znanega studia The Anchor v Kingstonu, kjer so posneli bobne, bas, nekaj vokalnih vložkov ter serijo atmosferskih terenskih posnetkov. Če sta bila  Sly in Rob morda že pri albumu Nordub skeptična glede stilskega ujemanja, sta ob prvem posluhu Delayevih dub kreacij zagotovo dvom izgubila, saj je že v preteklosti z albumom Ele iz leta 1999 nakazal na močno povezanost z dub zapuščino. Zaradi velikokrat prenasičenih zvočnih struktur in efektov pri dosedanji Ripattijevi glasbi se  poraja vprašanje, ali vložek Jamajčanov pri albumu na trenutke pravzaprav pride dovolj do izraza. Dokaj hitro je zaznati avtorjevo odlično znanje overdub snemalne tehnike in uporabo efektov, ki daje albumu izrazit zvočni karakter. Ob večkratnem poslušanju je možno zaznati tudi vrsto sintetičnih noise zvočnih elementov, ki spretno nadomeščajo ponavadi akustične inštrumente v reggae in dancehall žanrih, v zvoku pa je moč slišati celo t. i. 8-bit zvočni karakter, ki se je sprva uporabljal v samih začetkih kreiranja glasbe za video igre. Klasičen dub-reggae občutek je prekoračil z domiselnimi eksperimentalnimi vzorci in jih domiselno umestil. Tipičen, a ne pretiran spring reverb, posneti in obdelani vokali pa vseeno ne brišejo sledi močnih korenin kolegov ter naredijo končni izdelek skladen ter celosten.

Zopet smo priča izvrstnemu in domiselnemu delu treh velikanov, ki so navrgli album, ki je slišati, kot da je bil ustvarjen v izredno lahkotni simbiozi. Celostna zvočna podoba albuma 500 Push-Up pa vseeno ni lahkotna, pravzaprav bi lahko rekli, da je celo rahlo zamazana. A prav to studijsko improvizacijsko sproščenost, ki jo sprva avtorjevemu karakterju ne bi pripisali, je skozi celoten izdelek dodobra čutiti, obenem pa je to razlog, zaradi katerega pozornost pri poslušanju tudi občasno pobegne.

Zagotovo je čutiti močno povezanost in uigranost Slya in Roba, saj igrata skupaj že od zgodnjih 70. let, to pa je seveda super iztočnica za neomejeno količino kvalitetnega materiala, s katerim je Ripatti operiral. Če se vseeno potrudimo umestiti izdelek v žanr, bi to po vsej verjetnosti na koncu pristalo v industrial-dub košu.

Zanimivo je stičišče dveh popolnoma različnih kultur in načinov razmišljanja ter konec koncev življenjskega sloga vseh treh akterjev, ki je kljub obrabljenosti kombinacij obeh žanrov rezultiralo v izredno inovativen zvočni kontrast končnega izdelka.