Botanic Records, 2019

Uglasbljeni pekel

V tokratni Tolpi bumov bomo prisluhnili plošči Alejandra I, sedmi izdaji glasbenega projekta Vlaknasta, katerega gradník je multiinstrumentalist, vokalist in komponist Marko Karlovčec, glasbenik in tudi glasbeni kritik, ki je dejaven na različnih glasbenih področjih, med drugim v žanrih improviziranega jazza, nojza, black metala in avantgardnega black metala, in sicer tako kot solist kot tudi član glasbenih zasedb oziroma projektov, od katerih je morda najbolj prepoznaven Drašler/Karlovčec/Drašler trio, med nojzerskimi in metalskimi projekti pa Mena in Vlaknasta. Plošča Alejandra I je izšla pri Markovi lastni založbi Botanic Records konec aprila letos, naslov in naslovnica plošče pa, kot mnoge druge izdaje pri tej založbi, razodevata, da bomo znova priča ženski poetiki skozi prizmo težkometalnih strun, tolkal, glasov in drugih zvočnih orodij.

Konec lanskega leta je v okviru 32. grafičnega bienala v Ljubljani izšel izbor predvsem poezije leta 1936 rojene in leta 1972 tragično preminule argentinske pesnice ruskega oziroma ukrajinskega zaledja in judovskega rodu Alejandre Pizarnik Cantora nocturna oziroma Nočna pevka. Gre za obsežen špansko-slovenski, torej dvojezičen nabor pesmi, krajšega proznega dela, pisem, risb in esejev o poeziji, življenju ter delu Alejandre Pizarnik. Marko Karlovčec je s projektom Vlaknasta pred dvema letoma na kratki plošči Miriam Ana Smrt že uglasbil udejstvovanje Alejandre Pizarnik, natančneje posnetek njenega prebiranja teksta argentinskega pesnika Artura Carrere, za ploščo spust Antioho-septičnih mask pa je leta 2016 uglasbil verze Alejandrinih petih kratkih Endechas oziroma Žalostink v izredno ekspresivni, agresivni obliki in v blackmetalski izvedbi, ki je v primerjavi z zvočno podobo najnovejše izdaje Alejandra I nekoliko bolj čista. Tokrat je celotno glasbeno delo posvetil premišljeni avantgardno-metalski uglasbitvi osmih Alejandrinih pesmi, ki jih je umetnica zapisala med letoma 1968 in 1971, v zadnjih letih pred smrtjo. Polovico, torej štiri pesmi od osmih, lahko prebirate tudi v omenjenem izboru umetniškega dela Alejandre Pizarnik Nočna pevka, kateremu smo nekaj prostora v etru Radia Študent namenili pretekli teden v Kosilu nekega molja.

Plošča Alejandra I glasbenega projekta Vlaknasta se zvočno začne in medias res, saj smo takoj soočeni s krajšim surovim grmenjem tolkal in kitare, vsebinsko postavljeni ob neznano senco, k skorajšnjemu odpiranju vrat in v zlovešče svitanje, mentalno pa v razsrediščenost in izgubo temelja oziroma Desfundacion. Če prva, kompleksno grajena in zgoščena skladba uvede v razbrzdano in nejasno stanje subjekta, naslednja, mestoma bolj statična skladba El infierno musical oziroma Glasbeni pekel s svojim nenadnim koncem preseka spuščanje po mentalni lestvici in se krčevito zaustavi pri osamljenem Alejandrinem verzu iz pesmi Del otro lado oziroma Z druge strani, ki izpoveduje lastno »žalost v noči volčjih čekanov« in ki ga Karlovčec interpretira z minimalističnim zvokom, jasnim growlajočim recitiranjem in zamolkom, kar poslušalcu omogoči (u)slišati opisano notranjo stisko. V nadaljevanje je umeščena skladba En un ejemplar de »Les chants de Maldoror« oziroma V izvod »Les chants de Maldoror«, Alejandrina pesem, navdahnjena z Lautréamontovo pesmijo v prozi iz 19. stoletja, ki je izpopolnjena s sovraštvom do ljudi, grotesknimi podobami in nejasnostmi. Luč, ki prinese odrešitev, leži v besedi zemlja – odrešitev je v smrti.

Na drugi polovici plošče Alejandra I pa se poleg vseprisotnega obupa in razsrediščenosti znajde tudi nekaj osamele melanholije, ki jo slišimo v pesmi Jardín o tiempo oziroma Vrt in čas. Ko se tekst vse bolj približuje izgubi časa in (ne)odgovora, se začne vzpostavljati ponekod izrazitejša zvočna repeticija, ki v veliki meri vztraja vse do poslednje skladbe na plošči. Ob koncu te skladbe se stvari omračijo in ostane le silencio, tišina. Tišini sledi precej speven in zapomnljiv zvočni vzdig k jeseni, Noči srca. Pesem Nuit du coeur uvede bolj kontinuiran zvok oziroma ritem, ki je v drugih skladbah vsekakor manj prisoten, saj jih gradi predvsem lomljiva, če ne krhka (dis)kontinuiteta. Skladba Nuit du coeur se zaključi z nekoliko ostrim šumenjem, ki že napoveduje zvočno podobo zaključne skladbe na plošči. Prav tako poslednjo skladbo nekoliko uvede predzadnja skladba Sortilegios oziroma Vedeževanja, daljša Alejandrina pesem, sestavljena iz enega stavka, v katero Karlovčec vnese nekaj poigravanja s strunami, s čimer ustvari izstopajoč zvočni učinek norosti, morda blaznosti in predvsem brezupa, ozaveščenega ob ugotovitvi, da je pesnica sama, da ji nihče ni ničesar dal, je naučil, kako živeti, in da je tako (p)ostala »talka v nenehni lasti«.

Kot zaključno skladbo plošče Alejandra I pa Marko Karlovčec postavi izjemno Alejandrino daljšo pesnitev La noche, el poema oziroma Noč, pesem, polovico katere je Alejandra zapisala leta 1969 in jo v začetku leta 1970 dopolnila še z drugo polovico. Karlovčec pesmi posveti skoraj dvajset minut zmesi raznovrstnih zvočnih prijemov, kar v celoten izdelek vnese še močnejšo prisotnost razdvojenosti, a vendarle, predvsem glede na zvočnost preostalih skladb na plošči, tudi umirjenosti, pomirjenosti s seboj. V nasprotju s preostalimi sedmimi skladbami to gradijo daljši zamolki, popolna tišina, šumenje, tih dež, komaj slišno ptičje petje, oddaljeno grmenje ter Markov tih in nežen šepet, zamaknjeno recitiranje, ki učinkuje pomirjujoče, to pomirjenost pa še vedno prebadajo osamljeni, a oddaljeni in zaprašeni, ne več tako rezki in sunkoviti kitarski odzveni. Repeticija v zadnji skladbi izgublja intenzivnost, kot da bi to naznanjalo počasno, skoraj hipnotično drsenje v večni spanec. Postopno se skozi skladbo že nasploh nevsiljiva glasnost znižuje. Zgoščenost zvokov in besed, s katero se skladba začne, se razkroji. Pojavljajo se trenutki popolne, a tudi nepopolne tišine. Predhodne skladbe so grajene kot avantgardne blackmetalske skladbe z nekaj eksperimentalnimi vložki, skladba La noche, el poema pa jih preseže oziroma jim postavi zrcalo, tako z dolžino, vsebino, drugačnim pristopom k izvedbi kot tudi spremembo v strukturi. Osamljeni zvoki v skladbi so kakor osamljene Alejandrine besede, ki trpko kapljajo na pesničine liste. Glasba postane spremljava notranjega čustvenega in pesniškega sveta Alejandre Pizarnik, ki v tej pesmi ugotovi, kdo je, ta jaz pa se izkaže za (pre)težko breme: »Ta ograda, polna mojih pesmi, priča o tem, da sem zapuščena deklica med ruševinami hiše jaz«.

Ob poslušanju plošče Alejandra I Marka Karlovčca oziroma njegovega projekta Vlaknasta spremljamo, slišimo in vidimo izrazito oprijemljive, mesene podobe in besedne kombinacije, ki jih Alejandra Pizarnik nekonvencionalno spaja. Zdi se tudi, da besede svetloba, luč, svetilka, sonca in sonce, poldan, svitanje, žarenje postanejo v vzvratnem kontekstu osmišljene kot nasprotja same sebi, besede senca, obskurnost, noči in noč, tema, temina, somrak pa so ohranjene v svojem prvotnem pomenu oziroma občutenju. Zabije nas torej dvojna doza besedne temè, h kateri so pridani še Markova zvočna tesnoba in histerija ter surova, a z natančnimi detajli v obliki kitarskih in tolkalskih vnosov zapolnjena zvočna spremljava. Tako kot se je Alejandra Pizarnik z natančnostjo in poglobljenostjo sama nekdaj lotevala pisanja svojih pesmi, tako je k snovanju uglasbitve njenih pesmi in bolečine pristopil tudi Marko Karlovčec s projektom Vlaknasta. Morda v prihodnosti (u)slišimo tudi še nadaljevanje uglasbitve ženske poetike z naslovom Alejandra II.