Shadow Kingdom Records, 2025

Vsake toliko časa lahko na spletu preberemo zapis, ki pravi, da so pravi prijatelji tisti ljudje, ki nam predstavijo novo glasbo. V slučaju tokratne Tolpe bumov je avtor zagotovo hvaležen kolegu, ki mu je obelodanil mlad ameriški bend iz mesta Lafayette v zvezni državi Louisiana. Zasedba Void je konec letošnjega avgusta izdala izvrsten drugi studijski dolgometražec Forbidden Morals. Album zvočno razpre kraljestvo progresivnega thrash metala, tematsko pa, kar je za thrash precej nenavadno, temačno kraljestvo vampirjev oziroma njihovega princa – Drakule.

Forbidden Morals je torej album, ki zasedbo Void predstavlja v še boljši luči kot leta 2023 izdani prvenec Horrors of Reality. Debi je sceno zelo pozitivno presenetil. Peterica je namreč dokaj mlada, nastala je leta 2019, člani pa doslej niso igrali v nobeni drugi zasedbi. Prvenec predstavlja dober primer obuditve ameriškega power thrasha iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Naslednik prvenca, album Forbidden Morals, je korak naprej.

Konceptualni album, ki se ukvarja z zgodbo, na katero so v nekaterih pogledih bržkone vplivali Drakula, Nosferatu in verjetno tudi po konzolski igrici nastala še kar krvava risanka Castlevania, se odvije v 45 minutah. Najprej zaslišimo intro, ki nas spomni na projekt Mercyful Fate ali King Diamond. Pohvale vredna je s podtonom romunščine obarvana angleščina pripovedovalca zgodbe, vsekakor pa je zlovešč duh plošče vzpostavljen takoj na njenem začetku. Nato v nas udari naslovna skladba Forbidden Morals, ki zvočno spominja na osemdeseta leta, pohvali pa se lahko s silnim in razgibanim bobnom, eklektičnim basom in vrhunsko kitarsko sliko. Toda to je šele začetek.

Void so navdih močno črpali iz ameriške šole speed in thrash metal bendov. Določeni kosi skladb izkažejo speedmetalsko  virtuoznost po vzoru zasedbe Cacophony, ki se prepleta z zapletenim in razgibanim thrashem kakšnih Realm ali Toxik. Kitarista Chris Braune in Gabe LeJeune dobro poznata izbrane inštrumente, znata pa tudi pisati komade. Hitrost ostaja glavni skupni imenovalec, ki podpira sijoče rife in krasne solaže, s tem pa preidemo tudi v skladbo Gateways of Stone. Toda od komada Judas Cradle naprej bend ne izkaže zgolj hitrosti. Poleg Judas Cradle osrednji del albuma namreč sestavljajo še na prvi posluh počasni, a tako ritmično kot tudi rifovsko precej kompleksni komadi, kot sta Nine Blood Moons in verjetno najboljši komad albuma, Apparition. 

Bobni Aarona Landryja so zapleteni, bas kitara Blaka Adamsa pleše pod bogatim rifovskim slikanjem temačne zgodbe, melodije in solaže so nevsiljive in iskrene. Komade dopolnjujejo še akustični kitarski vložki, iz katerih razberemo, da je na oba kitarista močno vplival Alex Skolnick iz benda Testament, velik poklon pa namenita tudi strunarjem iz projekta King Diamond. Ti inštrumentalni deli so lahko le del kakšne skladbe, lahko pa so samostojni komadi, kot je denimo skladba Valeria. Album zaključita močna epa. Prvi je Return of the Phantom, drugi pa je desetminutna pošast, ki z mračnim, pravzaprav odprtim koncem zaključi zgodbo. To je skladba Beneath… Lives the Impaler, za thrash metal sorazmerno drzna poteza.

Krivično bi bilo, če bi spregledali najmočnejši adut benda. Vokalista Jacksona Davenporta zlahka postavimo ob bok vokalistov kakšnih Heathen in njim podobnim bendov. Po eni strani je agresiven, po drugi čustven, vedno zlovešč in zelo razumljiv. Njegov najmočnejši trenutek je gotovo power balada By Silver Light, v kateri očitno dá od sebe največ, kar zmore.

Plošča Forbidden Morals bi po povedanem sodeč lahko izpadla kot brezhiben dragulj mladega ameriškega metalskega podtalja, toda temu vendarle ni tako. Čeprav je album razgiban in dobro pripravljen, prvo poslušanje ne razkrije kakšne posebnosti ali odstopanja od ustaljenih prepoznavnih tirnic izbranih žanrov. Njegova moč se pokaže z natančnim večkratnim poslušanjem, kar pa je morda neuspešna poteza v času, ko večina poslušalcev glasbe komajda zdrži kak komad ali dva. Zvočna slika je morda preveč nostalgična. Album bi z nekaj več modernejše produkcije zvenel bolje, pri tej pomanjkljivosti pa še posebej izstopa zvok snare bobna, ki je mestoma zelo moteč. Tudi dinamika, zgrajena iz dveh zelo pospešenih in napadalnih začetnih komadov, ki jima sledijo upad tempa, predaja progresivnosti in kitarski virtuoznosti, na koncu pa še sklep s ponovnim pospeškom, albumu ne naredi usluge. Toda ob prvem poslušanju, še posebej metala, se lahko album zdi nezanimiv, kasneje pa se izkaže, da je bil takšen vtis pravzaprav napačen.

Ne glede na to, ali plošča v vas vzbudi zanimanje takoj ali pa boste potrebovali več obratov, so Void zagotovo ustvarili nekaj, o čemer se bo v metalskih krogih skozi čas govorilo z velikimi pohvalami, podobno kot v primeru podzemnih biserov Realm, Toxik in podobnih bendov, ki so bili v času nastanka pogosto nerazumljeni, danes pa predstavljajo panteon kakovostnega ameriškega progresivnega thrasha.

Ob poslušanju priporočamo kozarec vina, zatemnjen prostor, morda kakšno svečo ter za vsak primer na dosegu roke še česen in razpelo.