VoidCeremony: Abditum
20 Buck Spin, 2025
Kot so se o tej temi že razpisali glasbeni kritiki čez lužo, je smer razvoja tehničnega death metala precej razvejana, na tej poti pa je ta glasbena podzvrst prebrodila veliko vzponov in padcev. Ob analizi bi lahko naštevali vplive od zgodnjega starošolskega death metala do kalilnice talentov v Tampi na Floridi, v začetku 90. let prejšnjega stoletja, vse do severnoevropskega odgovora na ta val death metala, ki je takrat izbruhnil po svetovnih odrih v več bizarnih vzorcih, kot bi si originatorji lahko zamislili. Toda pisanje o vseh opaznih vplivih predhodnikov in poskus kategorizacije v neberljivo dolge sezname hitro postaneta dolgočasna in predvsem duhamorna. Še posebej, kadar je govora o zasedbah, ki se tem umetnim oznakam zlahka izognejo.
VoidCeremony se z novim albumom Abditum vračajo kot bend, ki je v zadnjih letih razvil osupljivo lastnost: delovati, kot da je njihova glasba hkrati žgoč spomin na preteklost tehničnega death metala in pogled v njegovo možno, še neizpolnjeno prihodnost. Abditum je plošča, ki ne pristane na noben kompromis. Ne želi biti razumljena, prepoznana ali udomačena. Obstaja kot hermetični artefakt, ki poslušalca v prvih par slušnih obiskih vabi najprej k dešifriranju, šele nato k čutnemu poslušanju. Če je prejšnji album Threads of Unknowing zasedbo odpeljal v dimenzije neznanega in progresivnega manevriranja, je tu občutno opazen odmik od reformnih temeljev prejšnje plošče in premik k bolj brutalni, tehnično dovršeni, a hkrati fantazijsko obarvani smeri iz preloma tisočletja.
Že prve minute plošče razkrijejo bend, ki se odreka linearni pripovedi in jo nadomešča s sunkovitimi zvočnimi presledki, kot da bi opazovali misel, ki se skuša artikulirati, a se sproti preliva v nekaj povsem drugega. Lahko bi uporabili metaforo prekrasnega metulja, ki se ne zaveda, da z lahkotnim utripanjem kril priklicuje izjemno temno različico prihodnosti.
Vlogo kitaristov tokrat poleg vedno odličnega frontmana Garretta Johnsona dopolnjuje Jayson McGehee. Njuni kitari ne delujeta kot dva sinhrona glasova, temveč kot dve sili, ki se namerno spotikata druga ob drugo, se rušita, dopolnjujeta in ob vsem tem kaosu ustvarjata tisto napetost, ki album drži nad robom prepada. Toda to napetost VoidCeremony vodijo z neverjetnim samonadzorom. Nikoli ne prestopijo v popoln kaos, nikoli ne zdrsnejo v raztreščeno improvizacijo. Glasba je nadzorovana, čeprav je slišati, kot da se bo vsak čas razblinila. Bas je, kot vedno izpod prstov Avstralca Damona Gooda, izjemno pripoveden, za bobni pa tokrat napeto krili Dylan Marks, ki veščine v živo posoja tudi legendam tehnične death metal scene, bendu Atheist. Da lahko album uravnovesi vso nasičeno ekstremnost, sta zato tu Intro in Outro, ki služita predvsem kot prijetni pribežališči, ki nas najprej pripravita na vstopno grozo, nato pa nas iz večplastnih dimenzij obskurnosti v trenutku povrneta v objem nostalgije, ki spomni na slavno toplino glasbe animacij Studia Ghibli. Tu lahko varno zadihamo in se podamo proti koncu, kajti ovinkov je mnogo, duri še več, in niso vse prikazni prizanesljive do izgubljenih tavajočih duš.
Abditum je torej album, ki ničesar ne olajša. Gre za glasbo, ki se sprašuje, kaj sploh pomeni razumeti. Ali lahko razumevanje obstaja brez strukture? Ali lahko lepota obstaja brez melodije? VoidCeremony na ta vprašanja ne odgovorijo, a plošča deluje kot povabilo, da si jih zastavimo sami. In v tem je tudi čar. Če vas torej po nekaj poslušanjih plošča ne gane vsaj malo, vam verjetno tudi sam Hayao Miyazaki ne more pomagati.
Dodaj komentar
Komentiraj